Spol pomembno vpliva na medicinsko obravnavo

Spol pomembno vpliva na medicinsko obravnavo, so se danes v pogovoru projekta STAznanost strinjale sogovornice. Opozorile so, da so bile iz kliničnih raziskav skozi zgodovino pogosto izključene, prav tako pa družba in zdravniki enake simptome obeh spolov večkrat interpretirajo drugače.

Kot je v pogovoru z naslovom Spol kot slepa pega medicine: Kaj ostaja nevidno v raziskavah, zdravljenju in klinični praksi? pojasnila Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, je razlogov za pogosto izključenost žensk iz kliničnih raziskav skozi zgodovino več. Ženske do 19. stoletja niso smele študirati medicine, študij je temeljil na moških telesih. Ta so bila prototip za vsa telesa, žensko telo pa je bilo zaradi svojih posebnosti, kot je sposobnost rojevanja, laktacije in menstruacije, videno kot problem, je pojasnila.

V današnjem času je znanost sicer vpeta v družbeno okolje, vendar teži k nevtralnosti, je prepričana Mojca Jenstrle Sever s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana. Pri tem je izpostavila, da so bile ženske v zgodovini iz kliničnih študij včasih izključene tudi, ker so jih želeli zaščititi pred neznanimi učinki med reproduktivnim obdobjem.

Ženska pa je po besedah Jenstrle Sever ciklično bitje in predstavlja bistveno bolj kompleksen organizem kot moški. Vse spremembe med menstrualnim ciklusom namreč predstavljajo manj kontrolirano okolje za klinično preizkušanje. Optimistična je, da bo znanost v sodobnem času lažje naslavljala kompleksnost, ki je povezana z ženskim spolom, hkrati pa bo v raziskavah lažje zagotoviti večjo varnost žensk.

V nevrologiji je veliko bolezni, kjer so razlike v obolevnosti med spoloma, je poudarila vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana Milica Gregorič Kramberger. Najmanjši, zgodnji simptomi nevrogenerativnih bolezni so lahko večkrat zmotno pripisani značilnostim, ki jih družba in zdravniki pripišejo ženskam, kar vodi v poznejše diagnoze, je poudarila.

Zaviršek je dodala, da so ženske, ki so izražale enake stiske kot moški, nekoč pogosto prejele drugačno diagnozo. Zdravniki so simptome žensk interpretirali kot bolj psihične, simptome moških pa kot bolj psihosomatske. Izpostavila je tudi, da je bilo zaradi strukturnega osredotočanja na moške v preteklosti več denarja namenjenega za raziskovanje tega spola.

Razumevanje bolezni kot bolezen zgolj enega spola pa lahko škodi tudi moškim, meni Jenstrle Sever. Pri tem je izpostavila osteoporozo, ki je bolj pogosta med ženskami in tako velja za žensko bolezen. Sistematično presejanje za moške ni na voljo, čeprav imajo moški z osteoporozo hujše posledice po zlomu kosti kot ženske.

Vodja Centra za funkcijsko genomiko in biočipe na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani Damjana Rozman, ki je v svojih raziskavah razkrila pomembne razlike med spoloma, predvsem v kontekstu bolezni jeter v povezavi s holesterolom, je prepričana, da bi morali v prihodnje izhajati iz hipoteze, da razlike med spoloma so, in jih poiskati. Dodala je, da je šele s sodobnimi orodji mogoče razkriti nekatere biokemijske razlike med spoloma. “Menim, da je ženskam po menopavzi v raziskavah še vedno posvečenega bistveno premalo prostora,” je še dejala.