Spletni nakupi: konec poceni paketov iz tretjih držav

Evropski spletni kupci se bodo morali v prihodnjih letih navaditi na novo realnost, ki bo najprej skoraj neopazna, dolgoročno pa bi lahko bistveno spremenila način spletnega nakupovanja iz tretjih držav. Finančni ministri držav članic EU so se namreč že novembra dogovorili, da se do leta 2028 odpravi dosedanja oprostitev carin za blago v vrednosti do 150 evrov, kar pomeni konec dolgoletne prakse, po kateri so majhni paketi v EU vstopali brez carinskih dajatev.

Ker je vzpostavitev novega evropskega carinskega podatkovnega središča predvidena šele leta 2028, so se države članice odločile za vmesno, začasno rešitev. Ta bo začela veljati 1. julija 2026 in predvideva pavšalno carinsko dajatev v višini treh evrov za vsak paket v vrednosti do 150 evrov, ki bo v EU prispel iz tretjih držav. Gre za ukrep, s katerim želi EU zapreti eno največjih sivih con v spletnem trgovanju, kjer so do zdaj prav majhne pošiljke predstavljale glavni vir nelojalne konkurence evropskim trgovcem, hkrati pa tudi tveganje za varnost potrošnikov, okolje in nadzor nad kakovostjo izdelkov.

V ozadju odločitve so predvsem številke. Po podatkih Evropske komisije je bilo leta 2024 kar 91 odstotkov pošiljk, naročenih prek spletnih platform, vrednih manj kot 150 evrov, poslanih iz Kitajske. Skupna vrednost teh izdelkov se je v enem samem letu skoraj podvojila in dosegla okoli 4,6 milijarde evrov, v primerjavi z letom 2022 pa se je celo več kot potrojila. Spletni trg se je v zelo kratkem času preoblikoval v globalno distribucijsko mrežo izjemno poceni izdelkov, ki jih evropski potrošniki naročajo skoraj brez zadržkov, saj so do zdaj prihajali brez dodatnih stroškov.

Nova dajatev bo po neuradnih informacijah temeljila na tarifnih oznakah posameznih vrst izdelkov. To pomeni, da bo na primer za deset parov enakih nogavic plačana ena dajatev v višini treh evrov, če pa bo pošiljka vsebovala več vrst izdelkov, se bo dajatev obračunala za vsako vrsto posebej. Na videz gre za majhen znesek, a pri večjih ali pogostih naročilih se bodo stroški hitro začeli seštevati.

Na Finančni upravi RS pojasnjujejo, da že danes za vse pošiljke iz tretjih držav, ne glede na vrednost, veljajo carinske formalnosti in elektronske deklaracije, razlika pa je v tem, da se carina trenutno ne obračuna za blago pod 150 evrov.

Po novem se bodo carinske dajatve obračunavale tudi za te pošiljke, po že obstoječem sistemu, čeprav ni izključeno, da bo Evropska komisija razvila novo tehnično rešitev za plačevanje. Po ocenah Fursa bi lahko Slovenija ob nespremenjenem obsegu naročil letno zbrala okoli 1,5 milijona evrov dodatnih carinskih dajatev, ki jih danes zaradi oprostitve sploh ne pobere.

Obenem na Fursu pričakujejo tudi spremembo vedenja potrošnikov. Predvidevajo zmanjšanje števila naročil, predvsem pa manj umetnega razdeljevanja pošiljk na manjše vrednosti, kar je bila do zdaj pogosta praksa za izogibanje carini. Po drugi strani pa obstaja tudi tveganje, da se bo povečalo nepravilno deklariranje vrednosti blaga, saj bodo kupci in prodajalci skušali ohraniti nizke stroške. Končni učinek ukrepa je zato težko napovedati, saj se spletna trgovina izkazuje kot izjemno prilagodljiv in nepredvidljiv sistem.

Po podatkih Pošte Slovenije, ki ima sklenjeno strateško partnerstvo s platformo Temu, naj bi letos v Evropo iz Kitajske prispelo kar 4,5 milijarde paketov, v Slovenijo pa okoli deset milijonov. V zadnjih dveh letih se je struktura spletnega trga močno spremenila.

Medtem ko je še pred nekaj leti prevladoval AliExpress, so danes v ospredju novi igralci, kot sta Temu in Shein, ki sta postala glavni vir spletnih nakupov za številne slovenske potrošnike. Skoraj polovica vseh paketov, dostavljenih v Sloveniji, danes prihaja iz tujine, od tega skoraj polovica iz Kitajske.

Nova carinska ureditev tako ne pomeni le tehnične spremembe v davčnem sistemu, temveč signal, da se obdobje skoraj neomejenega in izjemno poceni globalnega spletnega nakupovanja počasi končuje. Tri evre na paket morda res ne zvenijo veliko, a v množičnem sistemu mikro-nakupov pomenijo prvi resni poskus EU, da ponovno vzpostavi nadzor nad trgom, ki je v zadnjem desetletju rasel hitreje kot regulacija sama. Za potrošnike to pomeni dražje nakupe, za evropske trgovce nekoliko bolj enakovreden položaj, za celoten sistem pa začetek nove faze digitalne trgovine, kjer poceni ne bo več samoumevno.