Socialistični paradoks: ljudje v revščini, voditelji v razkošju

Socialistične države pogosto poudarjajo enakost, solidarnost in družbeno pravičnost. Toda
praksa na terenu pogosto kaže drugačno sliko: medtem ko prebivalstvo živi v pomanjkanju,
njihovi voditelji uživajo privilegije, ki spominjajo na razkošje najbogatejših delov sveta.
Eden izmed najbolj znanih primerov tega paradoksa je Severna Koreja, a podobni vzorci se
pojavljajo tudi drugje – na Kubi, v Venezueli in do neke mere tudi v Eritreji.

Severna Koreja velja za enega najbolj izoliranih in represivnih režimov na svetu. Po ocenah
Svetovnega programa za prehrano (WFP) iz leta 2023 več kot 40 % prebivalcev trpi zaradi
kronične podhranjenosti. Kim Džong Un, vrhovni voditelj države, pa uživa v luksuznih
avtomobilih, uvoženih žganih pijačah, ekskluzivnih vilah in celo lastnih zabaviščnih
kompleksih. Uvoz luksuznih izdelkov kljub sankcijam poteka prek mrež posrednikov.

Na Kubi turisti uživajo bogato ponudbo, medtem ko domačini pogosto čakajo v vrstah za
osnovna živila. Voditelji Komunistične partije pa imajo dostop do trgovin z izdelki v tujih
valutah, do zasebne oskrbe in potovanj.

Od leta 2015 je iz Venezuele pobegnilo več kot 7 milijonov ljudi. Medtem pa elita, povezana
z režimom Nicolása Madura, kopiči bogastvo z nepremičninami v tujini in luksuznimi vozili,
kljub temu da večina prebivalstva preživi z manj kot 2 USD na dan.

Paradoks socializma: teorija proti resničnosti
Socializem v teoriji obljublja enakost, a v praksi pogosto vodi do centralizirane moči in
oligarhije. Voditelji, ki nasprotujejo kapitalizmu, živijo kot najbogatejši sloji držav, ki jih
javno kritizirajo.

Graf prikazuje razliko med socialističnimi državami (rdeče) in kapitalističnimi
(zelene). BDP in prehranska varnost sta v slednjih bistveno višja, kar kaže na razkorak med
ideologijo in dejanskimi rezultati.

A. V.