Slovensko kmetijstvo na razpotju: kdo bo prideloval hrano v prihodnosti?

Kmetijstvo ostaja temelj stabilne oskrbe s hrano, a slovenske kmetije se vse pogosteje soočajo z negotovo prihodnostjo. Povprečna starost kmetov narašča, zanimanja mladih pa je vse manj. Starši opozarjajo, da je delo naporno, nepredvidljivo in birokratsko obremenjeno, zato ni presenetljivo, da njihovi otroci pogosto ne izberejo te poti.

Valerija Pukšič iz kmetije Pukšič opisuje, kako mladi vidijo realnost dela na kmetiji: »Vidijo, koliko morava delati midva, koliko je odrekanja, koliko je zadaj velike birokracije in kako smo obdavčeni.« Takšen pogled marsikoga odvrne od prevzema kmetije.

Mladi, ki si kljub težavam želijo ostati v kmetijstvu, najprej potrebujejo zemljo. A prav ta osnovni pogoj je pogosto največja ovira. Po besedah Damjane Žampa Šilec večino državnih zemljišč v zakup dobijo velike družbe in večji kmetovalci. Kot pravi, je pri razpisih »običajno pogoj, da se posreduje 40 hektarov. Mladi kmet pa tega preprosto nima.«

Pandemija pokazala ranljivost sistema
Koronakriza je jasno razkrila, kako pomembna je domača samooskrba. Slovenija bi morala nujno vlagati v pridelovalni sektor, stabilizacijo rastlinske proizvodnje in zaščito pridelkov.

Predsednik KGZS, dr. Jože Podgoršek, poudarja ključne naložbe: »Namakanje – ponavljam, namakanje; mreže proti toči; rastlinjaki za pridelavo zelenjave.« Brez teh ukrepov bo rastlinska proizvodnja ostala izpostavljena vremenskim tveganjem, ki so iz leta v leto večja.

Predsednik KGZS dr. Jože Podgoršek (Foto: STA)

Živinoreja v težavah
Kar tri četrtine slovenskih kmetijskih zemljišč leži na območjih z omejenimi dejavniki, kjer intenzivno poljedelstvo sploh ni mogoče. »Tam ne bo nikoli pšenica rastla, ker ne more – to so bregovi in hribi,« opozarja Podgoršek. Zato je živinoreja za Slovenijo zelo pomena, a tudi ta je v vse večjih težavah.

Prašičerejci so se znašli v najhujši krizi doslej – mesa ne morejo prodati, čeprav je samooskrba že tako nizka. Kmet Janez Zelenik pojasnjuje, da je težava tudi nelojalna konkurenca: »Meso prihaja iz držav, kjer so dovoljene bistveno večje vrednosti antibiotikov kot pri nas.«

Dodatne skrbi povzroča evropska in domača zakonodaja. V KGZS poudarjajo, da nepremišljeni ukrepi močno vplivajo na slovensko živinorejo, ki je razdrobljena in občutljiva. Podgoršek ostro kritizira način sprejemanja zakonodaje: »Da januarja ven poknejo cel kup zakonodaje z 30-dnevnim rokom za razpravo, brez da bi kdo vedel, kaj se dogaja… Zakon o zaščiti živali je bil narejen v popolni tajnosti. To je tipičen ideološki zakon, tukaj je bila povožena vsa stroka.«

V kmetijstvu, kjer investicije trajajo desetletja, je predvidljivost ključna. Danes pa je kmetom ni. »Kdo bo šel delat hlev za krave, če ne ve, kaj bo čez dve leti?« se sprašuje Podgoršek in dodaja: »Dovoljeno bo umetno meso, mokarji, črički – vse, kar je že v Evropi.«

Poleg ekonomskih in zakonodajnih pritiskov pa kmete prizadene še nekaj drugega, spreminjanje družbene percepcije. Namesto kot skrbnikov hrane jih mnogi vse pogosteje vidijo kot onesnaževalce, kar dodatno slabi motivacijo za nadaljevanje dejavnosti.

Ali bo Slovenija čez desetletja še pridelovala svojo hrano?
Če se trendi ne bodo spremenili, se lahko država znajde v položaju, ko bo slovensko kmetijstvo zamrlo. Tako stoji na razpotju: ali bo politika zagotovila stabilne pogoje za domače kmete ali pa bo podeželje postopoma izgubljalo svojo oskrbovalno vlogo.

Sara Kovač