slovenski Fahrenheit 451

Moja osnovnošolska leta, ko sem bila precej radovedno (drugačno) dete, sta močno zaznamovali dve knjigi, ki sem jih lahko ob pomoči knjižničarke Jelke (Šubic) tudi prebrala. Ljubezen lady Chatterley (izvirni naslov: Lady Chatterley's Lover, D. H. Lawrenca ), sem na skrivaj prinesla domov konec četrtega razreda, o romanu Fahrenheit 451 (Ray Bradbury, 1953) pa mi je Jelka – ker sem bila strastna knjigožerka – le pripovedovala. Kje je izvedela zanj, ne vem, vprašati je ne morem, saj je že zdavnaj pokojna. 

Še danes sem takšna, da me privlači zlasti tisto, kar mi je prepovedano!

»Moraš veliko brati, ker se lahko zgodi, da bomo živeli tako kot ''oni'',« mi je govorila.

Za kaj gre v romanu Fahrenheit 451?

Opisuje življenje na zemlji v neki prihodnosti, v kateri je knjiga prepovedana. Družba je prepričana, da so knjige vir nesreče, nesoglasij in nepotrebnega razmišljanja. Namesto branja ljudje preživljajo čas ob ogromnih stenskih televizijah (»družinskih zaslonih«), hitrih avtomobilih, glasni glasbi in neprestanih užitkih in zabavah. Kako znano nam tale opis zveni, kajne?!

Glavni junak Guy Montag je gasilec – toda v tem svetu gasilci ne gasijo požarov, ampak jih zanetijo. Njihova naloga je iskati in sežigati knjige ter kaznovati tiste, ki jih skrivajo.

Montagovo življenje teče rutinsko, dokler ne sreča mlade, a zelo nenavadne sosede Clarisse McClellan. Nekoč ga vpraša, če je srečen. Veliko opazuje naravo, se pogovarja z ljudmi in razmišlja.

To dekle je zanj prvi stik z nečim, kar je drugačno od praznega in izvotljenega družbenega sistema, v katerem je ''prostovoljno'' prisiljen živeti...

Kmalu začne Montag skrivaj brati ukradene knjige. Odkriva, da v njih ni samo znanje, ampak tudi neskončno opisov čustev, idej, da se v njih skrivajo odgovori na mnoga vprašanja. V knjigah je našel lepoto, ljubezen in tudi bolečino – vse tisto, kar je v njegovem življenju manjkalo.

To spoznanje ga je do te mere pretreslo, da je, potem ko je prebral eno od knjig,  boleče in usodno spoznal,  da je bilo življenje, odvisno od televizije in tablet za spanje, popolnoma prazno, nevredno človeka. 

Seveda ''sistem'' izve za njegovo ''izdajo'' in ga začne preganjati. Zatočišče najde v skupini ''izobčencev''. Vsak od njih se je na pamet naučil eno ali več knjig, da bi jih tako ohranili za prihodnost, ko bo družba morda ponovno pripravljena sprejeti znanje in smisel.

Roman se konča z uničujočim vojnim napadom na ''mesto izobčencev'', saj se oblast zaveda, kako nevarni so bralci knjig.

A drobec upanja ostane, saj jim vseh ''živih knjig'' ni uspelo pokončati.

Knjiga Fahrenheit 451 sem prebrala dokaj pozno, sem si pa že v 70 letih vsaj trikrat ali celo štirikrat ogledala film

Glavne teme Fahrenheit 451 - nevarnost zatiranja svobodne misli – se mi je tako močno vtisnila v spomin, da še danes – ali celo vedno bolj – trdim, da bomo Slovenci, če bo šlo tako naprej, doživeli podobno apokalipso, kot jo je opisoval pisatelj Ray Bradbury.

Živimo v družbi, ki jo ne zaznamujejo le televizija, ampak tudi ''elektronske naprave''- od računalnikov do pametnih telefonov. Oblast se naravnost trudi, da je med državljani čim več površnosti in ''Instagram plehkosti'', da državljanom tehnologija nudi čim več  ''množične zabave'', da je posledično čim manj posameznikov, ki po svoje razmišljajo.

Priča smo trenutku, ko družba sama sebe uničuje, ko prepoveduje še kakšno drugo resnico, kot je njena. Vedno manj ljudi bere, vedno več jih je, ki so že iz plenic naprej priklopljeni na ''naprave''.

Ne bom povedala ničesar novega, če zapišem tole:»Knjige niso nevarne zato, ker bi vsebovale nevarne ideje. Nevarne so zato, ker ljudi prisilijo, da razmišljajo.«

Skratka, zakaj sem danes vstala tako zgodaj, da sem napisala tole: samo zato, ker bi rada mojim FB prijateljem položila na srce: »

V kultnem literarnem delu Fahrenheit 451 ljudje niso več smeli brati.  V svobodi ne smemo več razmišljati.«
Koliko korakov nas potemtakem loči od apokalipse?