Slovenijo Slovencem! Bohinj pa komu? #Ajdapiše

V tednu, ko je zaprisegel nov (star) ameriški predsednik, ki obljublja, da bo Ameriki vrnil staro slavo, se naslov moje kolumne zagotovo sliši veliko bolj nacionalistično, kot boste to mislili na koncu moje kolumne – zapisa mojih misli –  če boste prišli do tja, seveda. Vse prevečkrat se mi namreč dogaja, da mi ljudje komentirajo kolumno, pa nato ugotovim, da so prebrali zgolj naslov in že komentirali na spletnih omrežjih. Preprost nasvet: ne delajte tega, ker na koncu sramotite le samega sebe. Čeprav spoznavam, da vse preveč skrbi namenim ohranjanju lastnega ugleda v svetu, kjer to nič več ne šteje – kjer se lahko zlažeš, pa sploh nisi oklican kot lažnivec. Kjer kradeš državi, torej nam, davkoplačevalcem, pa ti vsi rečejo, da si sposoben, ne pa da si en navaden tat! Toda, vrnimo se k prvotni temi. In naj kar povem, danes bo daljši zapis.   

V teh zimskih dnevih, ko se pogovarjam z znanci, jih veliko odhaja na smučanje v tujino. Francija, Avstrija, Italija. Seveda je debata predvsem tudi o ceni dragega smučanja, ki je vsako leto višja. Glede na to, da je potrebno vsako leto pridelati več snega, in da cena energije (neupravičeno?) narašča, nas to ne bi smelo presenetiti. Vendar ljudje še vedno hodijo in italijanski Dolomiti naj bi bili menda polni. Nato pride poletje, ko večina ljudi hodi na Hrvaško, v Grčijo, pa Italijo in seveda še kam. Vmes so seveda še vsi tisti, ki si lahko privoščijo kaj več in odidejo na Tajsko, v Dubaj, v kakšno evropsko prestolnico, zopet Italijo pa morda še kam. Toda, kje na seznamu pa so dopustovanja v Sloveniji? Slovenci po Sloveniji? Pa naj zavoljo te kolumne v besedi Slovenci naslovim vse, ki prebivajo stalno v Sloveniji.

Turizmu v Sloveniji ne gre slabo. Kapacitete so vsako leto kar zelo polne. Številke kažejo, da gre turizmu vse bolje vsako leto. Toda, zakaj je več turistov iz tujine kot pa nas Slovencev? Zakaj se nam zdi popolnoma logično, da se odpeljemo za par dni na Dunaj, kjer si brez težav privoščimo tudi dražje kulinarične užitke, nikoli pa ne pomislimo, da bi odšli za dva dni v Maribor, čeprav je tudi tam kar nekaj zanimive zgodovine. Ali pa recimo Ptuj? Kdo od nas je kadarkoli spal na Bledu? In če je bil nekoč Bohinj tudi stalnica za družinske počitnice, koliko izmed nas se danes odpravi za več dni v Bohinj?

Preden nadaljujem, naj še dodatno naslovim Bohinj, kjer poteka zelo zanimiva zgodba: kriptomilijonar Damian Merlak je leta 2019 kupil kar nekaj nepremičnin v Bohinju in jih obnovil ter obudil hotelski turizem v Bohinju. Hotel Bohinj in Muhrova vila (nekdanja Karađorđevićeva) v Ribčevem Lazu te pozdravita na desni strani še preden prideš do jezera. Obnova je takšna kot se spodobi. Upošteva se zapuščino in dediščino, spoštuje tradicijo in poteka v skladu z naravo, ki seveda je kragulj Bohinja. Oba objekta predstavljata luksuz, prav nič kiča. Na žalost se je na drugi strani jezera, »na koncu sveta« (Ukanc namreč to pomeni), zakomplicirala. Ko je Merlak zadevo že kupil, porušil hotel Zlatorog, nekdanji biser Bohinja, ki je zadnja leta žalostno propadal in postal sramota mesta, že imel gradbeno dovoljenje s strani bohinjskih občinskih svetnikov, pa se je oglasila država – Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je namreč po 30 letih spoznal, da je zemljišče dejansko njihovo in ga želi nazaj. Vendar pa je arhitekturni koncept zamišljen tako, da hotel zemljišče potrebuje, saj bo nastalo šest ličnih objektov. Zadeva hitro spomni na naš domači Krumperk, kjer se denacionalizacija tudi še vedno ni zaključila: ko so nekdanji lastniki gradu dobili zemljišča nazaj, so želeli postaviti hotel z golf igriščem. Vendar pa so tam hlevi, v katerem deluje Biotehniška fakulteta in ker naj bi v tem času to postalo javno dobro, se je zadeva zapletla. Pri Bohinju pa se vprašajmo: kdo so ciljni gosti? So to Slovenci ali tujci? Žal predvsem prvi. Pa ne moremo kriviti lastnikov, ki želijo, da je zadeva dobičkonosna. Lahko vprašamo le samega sebe: zakaj smo pripravljeni v tujini odšteti veliko več denarja, doma pa se nam zdi škoda?

Seveda so marsikatere lokacije zanimive tudi za nas – domačine. Tako sploh med mladimi narašča zanimanje za Goriška brda, pa morda kdo zaide še v slovensko Istro. Vendar teh ni veliko. Kljub upanju, ki smo ga imeli tekom korone in njenih turističnih bonov, da bomo odslej več dopustovali doma.

Spominjam se še, ko sem bila v najstniških letih in sem prvič obiskala Francijo. Presenetilo me je, koliko natakarjev je bilo profesionalnih. Pri nas v kavarnah in barih večinoma za delo uporabljajo študentsko delovno silo, ki ji je to zgolj dodatni zaslužek. Njihova profesionalnost je torej veliko nižja, vendar se vedno išče najcenejšo možnost. In danes je tega žal vse več … Zato pa množično tudi odhajamo v tujino. Ne iščemo le ekstravagantnosti za katero menimo, da je doma ne bomo našli, temveč tudi boljše razmerje med ponujenim in ceno. Vse prevečkrat pa pozabljamo, zakaj so določene zadeve v Sloveniji dražje. Naj za nazoritev primera posežem na založniški trg – v Sloveniji zaradi majhnega števila bralcev v slovenskem jeziku natisnemo občutno manj knjig kot že recimo sosednja Hrvaška, kaj šele v primerjavi z nemškim in angleškim trgom. Produkcija knjige je torej dražja. Kar se seveda kaže v tem, da je knjiga dražja in posledično jo kupi še manj ljudi. Začaran krog torej.

Storitve v Sloveniji so torej drage. Se vse bolj zavedamo tega. Samo po sebi to sploh ni narobe: to pomeni, da se naše delo vse dražje ocenjuje. Kava je bila v sosednji Avstriji že vrsto let nazaj draga, ne zato, ker je bila kava kot sama draga, temveč je bila dražja storitev, saj je bil natakar dobro plačan. S tem delom torej, da drago plačamo, ker plačamo dražjo storitev, ni nič narobe. Želela bi si, da so storitve pri nas drage, če to pomeni, da smo ljudje zelo dobro plačani. A žal ni tako, predvsem zaradi dveh stvari.

Prva je izven nas: to so dragi produkti, ki so identični v tujini, pa so tam v trgovinah cenejši. Pa recimo draga energetika. Pa še kaj bi lahko našla … Višje plače nam torej ne omogočajo dobrega življenja, ker je žal vse veliko dražje.

Druga zadeva pa se tiče vseh nas. Ali spoštujemo delo našega soseda? Ali se zavedamo, da če naš sosed Slovenec dobro služi, in mu mi plačujemo, da imamo tudi mi od tega nekaj? Da rastemo kot narod, s tem pa raste torej naša skupna dobrobit. In torej da kupujemo slovensko, podpiramo lokalno, zapravljamo doma in ne le v tujini. Žal vse prevečkrat ljudje povedo, da na dopustu v tujini zapravijo, kar celo leto varčujejo, v domovini pa varčujejo.

Naj preden zaključim, omenim še nekaj: Donat je leta 2014 v Sloveniji stal en evro, v Rusiji, kjer se je prodajal pa v lekarnah, pa 2,5 evra. Danes pri nas dosega ceno dveh evrov, v Rusiji pa verjetno že krepko več (žal aktualnih podatkov nimam!). Donat je najbogatejša mineralna voda v EU. In še danes, če gremo na obisk v Rogaško Slatino, tam kljub vojni srečamo izjemno veliko Rusov (tudi kot lastnikov nepremičnin!). Verjetno lahko trdim, da kar večinsko. Tujci se zavedajo, da v Sloveniji lahko najdejo bisere: naj bo to biser zdravja v Rogaški Slatini za Ruse, neokrnjena narava za nizozemske turiste, butična slovenska Istra za Italijane, šarmantna Ljubljana, Bled, Maribor … In tudi omenjeni Bohinj, kjer lahko najdete pravi počitek v objemu narave. Kar je Merlak z ekipo naredil v Ribčevem Lazu, je namreč odlično – je tisto, kar promovira slovenska turistična organizacija: butični turizem. Takšen, ki je trajnosten, ki spoštuje tradicijo in naravo, in predvsem takšen, ki vrača tudi nam lokalcem. Ki ne nasiči mesta s turisti, ki prinesejo le smeti, ampak povabi ljudi, ki se kulturno vedejo, ki spoštujejo lokalno pridelavo in tako spodbujajo tudi lokalno gospodarstvo (bohinjski sir recimo!). In navsezadnje turizem, ki nekaj ponudi tudi lokalcem – prijetne kavarne in vrhunske restavracije. Tako je recimo Ribčev Laz vsaj malce zaseden, Ukanc pa sameva v zimskih dneh.

V tednu, ki smo ga začeli z novim ameriškim predsednikom, in ko je v medijih vse več govora o vzponu nacionalizma po svetu, se vprašajmo o dobri strani te plati, torej domoljubju v Sloveniji. In premislimo o našem naslednjem dopustu – želimo dobre slike za Instagram, želimo polne urnike, dolgo vožnjo, prerivanje? Ali pa morda enkrat za spremembo uporabimo avtomobil za slabo urico (morda celo vlak!) in odkrijemo čare države, v kateri živimo? In podpremo lokalce, ki se trudijo pridelovati hrano za nas. Ter se končno že zavedajmo tega, kar mnogi tujci vedo že dolgo: da Slovenija nudi med drugim tudi najbolj unikatne kotičke na svetu, prave dragulje in naravne dobrine.

P.S. Še komentar glede šovinizma v podnaslovu. Pogovorno se šovinizem uporablja kot moški šovinizem, v resnici pa se beseda šovinizem v svoji osnovi nanaša na večvrednost enega naroda napram drugemu in izhaja iz francoskega priimka – Nicolas Chauvin naj bi bil (ni potrjeno, da je obstajal!) francoski vojak v času Napoleonovega osvajanja Evrope, ki je zaradi francoskih uspehov na bojišču verjel v večvrednost francoskega naroda. Preden bomo veselo operirali s komentarji po družbenih omrežjih, imejmo to v mislih. Ne skočimo na prvo žogo, preberimo, povzamimo bistvo in se predvsem umirimo, po možnosti v slovenskem penzijonu, v bohinjskem hotelu ali v Slovenskem Primorju.

Ajda Vodlan (Ajda piše) in Karikature Nana

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

The post Slovenijo Slovencem! Bohinj pa komu? #Ajdapiše appeared first on domžalec.si.