Slovenija pred bilančnim političnim samomorom?

Rojstni dan, tudi države, terja vsakoletno bilanco preteklosti in načrt za kratkoročno prihodnost. Tokrat je to skrajno žalostno opravilo. Moralnopolitični zlom pod sedanjo vlado, ki ga zaznamuje odnos do temeljnih vrednot demokracije in slovenstva, slovenske osamosvojitve, nezmožnost pokopa 3500 pomorjenih rojakov – žrtev komunistične revolucije, napoveduje možnost bilančnega samomora države. Izgubila je “raison d’etat” ali “Staatsräson” – smisel, upravičenost obstoja. Nič ni bolj nasprotnega smislu in cilju osamosvojitve kot sedanje slovenske razmere.

Problem niso “kraja” države, strici iz ozadja, prevlada nedemokratične levice, še manj “kulturni marksizem”, ki je primerljiv samo z lesenim železom, ampak kučanizem. To je oblast onih, ki jim samostojna slovenska država nikoli ni bila intimna opcija, ki živijo od pokradene nekdanje državne lastnine ali jim je uspelo delno ali v celoti zadržati privilegije nekdanjega totalitarnega režima. Oblast so nominalno izročili najvišji razvojni fazi komunizma − finančni oligarhiji, ki jo predstavlja predsednica države. Vse bolj prihaja do izraza ekonomska nesposobnost tatov “družbene lastnine” v višini nekaj deset milijard dolarjev. Sedaj lahko popolnoma razumemo rohnenje Ivana Mačka – Matije, ki je na starost trdil, da s svojimi komunisti noče imeti posla, ker samo kradejo. V ekonomski in pričakovani politični nemoči so “svobodni demokrati” predvsem v Ljubljano spustili beograjski kapital, na kar je med prvimi opozoril Walter Wolf, ki z nakupom nepremičnin in bank prevzema ključne vzvode slovenske ekonomije. Seveda v tem primeru ne gre za Srbe z guslami in šajkačo, ampak za izjemno sposobne posameznike z mednarodnimi, zlasti ruskimi finančnimi povezavami.

Srbsko politično moč je v Sloveniji javno demonstriral mednarodno izobraženi Vuk Čosić, pooseblja ga spomenik z izbrisanim Ć, ki je bil med idejnimi očeti kolesarskih demonstracij. Kučan se jih ni po naključju udeleževal. Janković je samo eden vodilnih operativcev, ki skrbijo za politično pokrivanje kapitalskih povezav. Ekonomsko “pašalukizacijo” Slovenije spremlja tudi ideološka. Njen zunanji pojav je antijanšizem, katerega pojavna oblika je, kot je pokazala ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, zanikanje samobitnosti Slovencev in posledično pravice do lastne države. S pokritjem v vrhu SAZU oporekajo koreninam slovenske zgodovine, ki jo uteleša Karantanija. Ta naj ne bi imela nobene povezave z nami. Še več, Slovenci naj bi bili izmišljija 19. stoletja, zlasti Bleiweisa in Prešerna. Nadzirajo šolske programe. Ni naključno najbolj nacionalno apatična generacija ta, ki je bila vzgojena v samostojni Sloveniji. V teh ljudeh je množično leglo novih obrazov. Ministrici za kulturo je z nastavitvijo referenduma o privilegiranih pokojninah dokaj uspelo odvrniti velik del kulturnikov od slovenske osamosvojitvene misli, ki je bila njena hrbtenica. Ljudje so nasedli predstavitvi kulturnih perverznežev kot vrhunskih umetnikov oziroma kulturnikov. Spregledana je bila moč stanovske solidarnosti, ki obstaja predvsem v množici urbane kvazikulture. Samo čakamo lahko, kdaj bodo v imenu svobode umetniškega in kulturnega ustvarjanja sprožili politično akcijo abolicije Foto puba.

Foto: STA

Slovenska državnost je v predhospitalnem stanju. To velja predvsem za Ljubljano in vse bolj za Maribor. Srednji razred načrtno uničujejo. Dodatno bodo obdavčili že tako revne upokojence. Pomoči potrebnim in bolnikom ponujajo možnost predčasnega legalnega končanja življenja. Ni naključje, da se del privržencev samomora pokriva z zagovorniki povojnih pobojev.

Ker okolica, podeželje, ki še ni povsem zavoženo, vpliva na značaj mest, še ni vse izgubljeno. Na bližnjih volitvah ne sme biti kompromisa s totalitarno preteklostjo. Zmagal pa bo tisti, ki bo Sloveniji obljubljal novo dušo, slovenstvo 21. stoletja.

Dr. Stane Granda