Slovenci v kampih: zabava ali sramota? Na spletu se je razvila zanimiva debata

Poletje je čas, ko številni Slovenci zapustijo svoje domove in se z družinami odpravijo na zasluženi oddih. Med priljubljenimi oblikami dopustovanja je še vedno kampiranje. Pod šotorom, v avtodomu ali v kamp prikolici. A medtem ko naj bi bil kamp prostor za sprostitev in stik z naravo, se vse pogosteje pojavljajo zgodbe, zaradi katerih se mnogi počutijo bolj kot na fronti kot na dopustu.

Hrvaška, šotor, sonce. In sosed, ki zažene motor sredi noči

Na Facebook strani Avtokampi.si se je pred kratkim odprla razgreta debata o tem, kakšni gosti kampov smo Slovenci. V njej se je znašlo več kot 180 komentarjev, ki niso vsi ravno pohvalni.

Slovenci, kampiranje

Odklop ali razkroj kulture sobivanja

Eden izmed uporabnikov je opisal svojo izkušnjo v kampu v Istri. Četverica Slovencev iz Goričkega je že prvi večer globoko pogledala v kozarec med postavljanjem prikolice. Do polnoči je bilo miru konec. Sledilo je vžiganje motorja, tuljenje, plini in ropot. Nato še ena zgodba. Slovenski turist s Porschejem parkira sredi ceste, vrata ostanejo odprta, gneča nastane v sekundi.

Drugi dopustnik opisuje vožnjo skozi blatno lužo, ki se konča z vrtanjem v zemlji, smehom in zabavo, medtem ko sosedje samo zmajujejo z glavo. Pomivalno korito, v katerem ostane umazana voda po uporabi, je le še dodaten detajl v mozaiku brezbrižnosti.

Vandalizem, kri in policija: zgodba iz Novalje

Najbolj šokantna pripoved prihaja iz kraja Novalja. Pet Slovencev, starih okoli trideset let, prispe s šoferjem in ogromnim JBL zvočnikom. Že med izkrcanjem kričijo in tulijo, nato pa zmečejo vso bazensko pohištvo v vodo. Kmalu eden izmed njih zadane z glavo ob plavajočo kovinsko nogo in se poškoduje.

Reševalci, policija in komunalni redarji pridejo na kraj dogodka. Kri v bazenu, razbita folija, voda curlja k spodnjemu sosedu, radio Aktual igra do zadnjega trenutka, dokler ne poseže policija. Kazni, zgražanje, sram. In vprašanje: Je to izjema ali znak širšega pojava?

Med bučnim in kulturnim kampiranjem je razlika

Tretja skupina komentatorjev opozarja, da niso vsi Slovenci enaki. Mnogi kampirajo spoštljivo, tiho, umirjeno. Radi poslušajo glasbo, spijejo kozarec vina in imajo otroke, ki se igrajo na parceli. Vendar vedo, kdaj je dovolj in kdaj se potegne črta.

Ti ljudje vse pogosteje zapuščajo Hrvaško in Slovenijo v poletnih mesecih in raje iščejo odmaknjene kampe v Avstriji, Italiji, Nemčiji ali celo na Poljskem in Češkem. Pravijo, da tam srečujejo povsem drugačne Slovence. Tiste, ki jih ne bi bilo sram imeti za sosede.

Zakaj prav Slovenci? In zakaj vedno več takšnih primerov?

Komentatorji se sprašujejo, kaj je z nami narobe, da v tujini pogosto slovimo kot najglasnejši, najbolj samovšečni in pogosto tudi najbolj nevljudni. Je to le vprašanje vzgoje? Je krivo prepričanje, da dopust pomeni popoln izklop iz vseh norm?

Ljudje ob takšnih dogodkih pogosto omenjajo pomanjkanje samorefleksije, prepričanje, da so vedno drugi krivi, in odsotnost skupnostne zavesti. Kamp ni hotelska soba z debelimi stenami. Je prostor, kjer je vsak zvok, vsaka luč in vsako vedenje del kolektivne izkušnje.

Zakoni, pravila in kamp kultura

Zanimivo je, da imajo številni kampi zelo jasna pravila. Nočni mir, tihi pasovi, prepoved uporabe motorjev ponoči, urejena parkiranja, prepoved alkohola na javnih mestih. A pogosto ta pravila ostajajo samo na papirju. Osebje kampov ni zmeraj pripravljeno ukrepati, marsikje pa gostje preprosto ignorirajo napisana navodila.

Pojavljajo se predlogi, da bi bilo treba v kampih uvesti dodatne cone: tihi sektor, družinski pas, mladinski del. Tako kot jih poznajo v nekaterih nordijskih državah. S tem bi vsak vedel, kam sodi, in bi težje rušil sobivanje.

Kampiranje, senca

Morda ni težava le v posameznikih

Nekateri opozarjajo, da ne gre samo za nekaj pijancev, ampak za odraz širšega odnosa do skupnosti, ki ga imamo doma. Če nekdo doma vsako soboto kuri plastiko v peči in pušča smeti ob zabojniku, je verjetno, da se bo tudi v kampu obnašal podobno.

Kultura se ne začne na plaži, ampak za domačim pragom. In če je doma sprejemljivo kričanje, glasna glasba in ignoranca do drugih, potem je le logično, da se to prenese tudi na dopust.

Kje so rešitve in upanje?

Navkljub vsem zgodbam se v komentarjih pojavljajo tudi žarki upanja. Ljudi, ki opozarjajo druge, ki prijazno prosijo za tišino, ki sami pospravijo za drugimi, ni malo. Pojavljajo se tudi lastniki kampov, ki želijo dvigniti raven kulture kampiranja in ki so pripravljeni ukrepati ob kršitvah.

Kulturo kampiranja je mogoče graditi. Počasi, vztrajno in z zgledom. In morda je prav zdaj pravi trenutek, da se vprašamo: kakšne sledi puščamo za sabo?

Če si sosed, bodi sosed – ne hrupni tujec

Vsak, ki se odloči za dopust v kampu, se s tem prostovoljno vključi v začasno skupnost. Ta skupnost temelji na spoštovanju, zmernosti in osnovnih pravilih vedenja. Če tega ni, se kamp spremeni v džunglo, kjer najglasnejši prevladajo, ostali pa bežijo drugam. Biti na dopustu ne pomeni biti brezmejen. Pomeni biti človek. Tudi med borovci, šotori in prikolicami.

To so najbolj glasni turisti v kampu – in niso Slovenci

Objava Slovenci v kampih: zabava ali sramota? Na spletu se je razvila zanimiva debata se je pojavila na Vse za moj dan.