.jpg)
2 hours ago
30
Včasih se je dopust na morju začel že v dnevni sobi, med kupi torb, zložljivih stolov, emajliranih loncev, konzerv, napihljivih blazin in brisač, ki so imele skoraj status družinske opreme. Avtomobil je bil naložen do zadnjega kotička, otroci so sedeli med vrečkami, na zadnji polici je ležal zemljevid, v prtljažniku pa se je vedno našel še prostor za nekaj, kar “bo morda prav prišlo”.
Slovenci smo na Jadran dolgo nosili polovico doma. Ne zato, ker bi bilo tam vsega premalo, ampak ker je bil dopust projekt, pri katerem se ni smelo nič prepustiti naključju. Danes so apartmaji bolje opremljeni, trgovine bližje, navigacija vodi do plaže, hladilne torbe pa niso več tako svete. A spomin na tiste čase ostaja močan.
Slovenci na morjuAvto je bil manjše skladišče, ne prevozno sredstvo
Družinski odhod na morje je imel nekoč skoraj obredni značaj. Dan prej se ni pakiralo, ampak organiziralo logistiko. Na tleh so stale vrečke z moko, sladkorjem, testeninami, paštetami, kavo, sokovi v prahu, konzervami tune, marmelado in piškoti. V nekaterih družinah so šli na pot tudi krompir, čebula, domača jajca, salama, hleb kruha in steklenica olja, ker je bilo treba biti pripravljen na vse.
To ni bila samo navada, ampak odraz časa. Dopust ni bil poceni, trgovine v manjših obmorskih krajih niso bile vedno dobro založene, cene so se zdele višje kot doma, mnogi apartmaji pa so imeli osnovno opremo, ki je zahtevala nekaj iznajdljivosti. Kdor je vzel s seboj pravi lonec, nož, odpirač za konzerve in nekaj kuhinjskih krp, je bil že napol zmagovalec.
Danes se zdi skoraj neverjetno, da so ljudje na morje vozili tudi polovico shrambe. A takrat je bila to razumna odločitev. Domače zaloge so pomenile varnost, manj stroškov in občutek, da bo mogoče tudi ob slabem vremenu skuhati kosilo, ne da bi bilo treba iskati restavracijo.
Hladilna torba je imela posebno mesto
Hladilna torba je bila kraljica poti. V njej niso bili samo sendviči, temveč celoten načrt preživetja prvih ur dopusta. Trdo kuhana jajca, zrezki v alu foliji, paradižnik, kumare, sir, sok, pivo za odrasle, ledene ploščice in včasih tudi kaj doma pečenega. Na dolgih poteh proti Dalmaciji je bila skoraj tako pomembna kot rezervna guma.
Danes še vedno obstaja, a njen pomen je manjši. Bencinske črpalke, trgovine in pekarne so na vsakem koraku. Nekoč je bila postaja ob cesti dogodek, danes je samo kratek premor med dvema navigacijskima navodiloma.
>>> Slovenci imamo pri vožnji na morje eno navado, ki je tujci pogosto ne razumejo
Ležalke, senčniki in napihljive blazine
Plaža je imela nekoč drugačno opremo. Slovenci so nosili zložljive stole s kovinskim ogrodjem, senčnike z ostrim kovinskim koncem, rogoznice, penaste podloge, napihljive blazine in velike torbe, ki so dišale po plastiki, sončni kremi in mokrih kopalkah. Otroci so imeli rokavčke, obroče, maske, dihalke, plavutke in lopatke, odrasli pa časopis, križanke in plastenko vode, ki je bila do poldneva že topla.
Posebna zgodba so bile brisače. Velike, debele, pogosto že malo zbledele, z motivi morja, školjk, živali ali hotelskih vzorcev. Ena za ležanje, ena za brisanje, ena za rezervo. Danes so brisače tanjše, hitrosušeče in bolj praktične, a nimajo vedno tiste poletne teže, ki je spremljala stare dopuste.
Gumijasti čoln je bil otroški luksuz
Marsikateri otrok se spomni napihljivega čolna, ki ga je bilo treba napihniti ročno, pogosto z majhno tlačilko, ki je piskala in škripala. Gumijasti čoln je bil na plaži glavna atrakcija, dokler ga ni odnesel veter ali dokler ga odrasli niso morali vleči nazaj iz morja. Danes so napihljivi pripomočki večji, barvitejši in bolj fotogenični, a manj povezani s potrpežljivostjo. Nekoč je že priprava trajala skoraj toliko kot uporaba.
Kampiranje nekoč, dopust v DalmacijiZemljevidi, kartice in telefonske govorilnice
Na poti na morje smo nekoč zaupali zemljevidu, smerokazom in občutku voznika. Na sovoznikovem sedežu je pogosto sedel nekdo, ki je obračal veliko avtokarto, iskal kraje z majhnimi črkami in pravočasno opozarjal na odcep. Zgrešena cesta ni bila napaka aplikacije, ampak družinska epizoda, ki se jo je omenjalo še leta.
Telefoni niso bili v žepu. Doma se je poklicalo iz govorilnice ali po dogovoru iz recepcije. Razglednice so imele pomembno vlogo. Izbirale so se v kiosku, pisale zvečer na terasi, znamke pa so se lepile z občutkom, da sporočilo potuje počasneje, a bolj osebno. Danes fotografija s plaže v nekaj sekundah doseže pol sorodstva. Nekoč je stavek “Lepo nam je, vreme je dobro” prispel domov šele, ko je bilo dopusta že skoraj konec.
Stvari so izginile, navade pa ne povsem
Čeprav danes na morje nosimo manj posode, manj hrane in manj papirnatih zemljevidov, osnovna slovenska potreba po pripravljenosti ni izginila. Še vedno radi vzamemo nekaj več, kot nujno potrebujemo. Še vedno se v prtljažniku znajde dodatna brisača, domača kava, najljubši nož, zdravila, polnilec, podaljšek, senčnik, igrače, plastenka vode in nekaj za vsak primer. Le oblika se je spremenila.
Današnji dopust je bolj lahek, a tudi bolj odvisen od naprav. Namesto kart imamo telefone, namesto razglednic sporočila, namesto kaset sezname predvajanja, namesto velikih torb pa pogosto kovčke na kolesih. Vse je bolj urejeno, hitrejše in manj nerodno. A prav zato imajo stare dopustniške stvari poseben čar. Spominjajo na čas, ko se je na morje odhajalo z več potrpljenja, več improvizacije in z občutkom, da je pot del zgodbe.
Morda je v tem razlog, da nas takšne teme tako hitro pritegnejo. Ne gre le za predmete, ki jih ni več. Gre za način dopustovanja, v katerem so bile malenkosti pomembnejše, ker jih ni bilo mogoče nadomestiti z enim klikom. Slovenci smo na morje nosili stvari, ki so danes skoraj izginile, a v spominu še vedno stojijo ob vratih, pripravljene za odhod. Hladilna torba, zložljiv stol, rogoznica, zemljevid in vrečka domačih sendvičev niso bili samo prtljaga. Bili so začetek poletja.
Objava Slovenci smo nekoč na morje nosili stvari, ki jih danes skoraj ni več se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)