Slabi časi, močni ljudje

»Težki časi ustvarijo močne ljudi. Močni ljudje ustvarijo dobre čase. Dobri časi ustvarijo šibke ljudi in ti ustvarijo težke čase.« Rek je zanimiv, ker implicira, da je tudi v slabem že zametek upanja za spremembe na bolje. In obratno.

V strašnih avgustovskih poplavah je bilo prizadetih okrog 15. 000 gospodinjstev.  Mnogi ljudje so izgubili vse. Poleg solidarnosti in pomoči, ki jo izkazujemo, je nujno tudi, da zagotovimo pogoje, ki bodo našo skupnost čim bolje prilagodili na bivanje v času podnebnih sprememb. Kar označujemo kot »stoletne vode«, nekoč redki ekstremni naravni pojavi, je postalo nekaj, kar lahko pričakujemo vsako leto.

Kako lahko s pomočjo orodij urbanizma in arhitekture vzpostavimo stabilno, zanesljivo in urejeno grajeno okolje, čim bolj zavarovano pred povodnjo, hudourniki, plazovi, potresi, pa tudi vse pogostejšimi vročinskimi valovi?

Predsednik vlade je ob predlogih rešitev za ljudi, ki so izgubili bivališča, hitro naletel na težave, dobro znane vsem, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora in reševanjem stanovanjske problematike – premalo zazidljivih zemljišč, nesmiselne in dolgotrajne birokratske ovire, visoke cene. To je moč razumeti iz premierjevih izjav v različnih medijih, na primer:

»Če hočemo graditi hitro, potem ne bomo iskali gradbenih parcel … Mi moramo biti racionalni. Racionalni pomeni na dovolj velikih zemljiščih, ki imajo komunalno opremo (ali jo lahko izvedejo), ki jih imajo občine na razpolago. Občine bodo dale parcele in država se bo potrudila, da postavi montažne objekte. V mesecu, ne moremo čakati …«

Naloga družbe je, da poskrbi za ljudi, ki so v katastrofi izgubili domove. Tu odseva zrelost naše skupnosti. Zaskrbljujoče pa je, da se oblast zave operativnih problemov urejanja prostora šele takrat, ko pride do katastrofe, ne ob številnih opozorilih strokovnjakov, ki bi omogočili primerne preventivne ukrepe in preprečili najhujše.

Zaskrbljujoče pa je tudi to, da bi zakone, ki veljajo za vse, skoraj brez kritike medijev in drugih glasov v javnem prostoru, kdo na hitro spreminjal po lastni presoji in potrebi.

Takšne tendence po hitri spremembi vprid določenih interesov, ne vse skupnosti, se na žalost zarisujejo. Podoben primer, povezan z umeščanjem objektov v prostor, je poleti sprejeti nov zakon ZUNPEOV. Ta predpisuje določitev prednostnih območij za sončne in vetrne elektrarne, kjer so olajšani pogoji za postavitev elektrarne, zvišuje mejo, ko je potrebna presoja vplivov na okolje, ter določa obvezo postavljanja sončnih elektrarn ob izgradnji prometne in energetske infrastrukture.

Kot so ob tem zapisali v zvezi društev Moja Mura: »ZUNPEOV je zakon, ki je v svojem bistvu namenjen uzakonjanju prevlade interesov energetike nad praktično vsemi ostalimi javnimi interesi in s tem široko odpira vrata nekontroliranemu umeščanju energetske infrastrukture v naravno okolje.”

Po drugi strani so zakonski okvirji, ki bi omogočali gradnjo nove nuklearke, po mnenju številnih strokovnjakov primerno in dolgoročno rešitev problema energetske samooskrbe Slovenije, predstavljeni kot nekaj izredno togega in neprilagodljivega.

Na področju energetike pogrešam artikulirano javno razpravo s kritičnimi refleksijami in jasnimi argumenti. Gre za posege, ki temeljno posegajo v prostor in krajino in zadevajo vse nas.

Kako in kaj bomo gradili v prostoru je temeljna odločitev vse skupnosti. Presegati mora interese posameznika ali posameznih lobijev in povezovati kompleksen spekter znanj. Tudi zato je arhitektura odlično izhodišče za opazovanje družbe. Zrcali, kako dobro nam gre, kako dobro sodelujemo med sabo in kako zmoremo uresničiti cilje vprid skupnosti, ki se jih ne da realizirati znotraj enega političnega mandata.

Katastrofe lahko sprožijo spremembe na bolje. Ko je leta 1895 Ljubljano prizadel uničujoč potres, je to, gledano iz današnje perspektive, prineslo izboljšave – bolj premišljeno in urejeno načrtovanje prostora. Takrat so pod vodstvom župana Hribarja in po načrtih urbanista Maksa Fabianija zgradili več kot 500 stavb in infrastrukturo. Nastal je meščanski center Ljubljane. Ta predel, denimo vsa Miklošičeva ulica, je še danes najbolj gosto pozidan. Zaradi gostote je tudi najbolj vitalen in urban, z mešano rabo, parki, in najbolj zaželjen za bivanje.

Ni pa vsaka popotresna obnova sprožila izboljšav. Obnova v posočju leta 1976 je popolnoma izbrisala enega od draguljev spomeniške dediščine, avtentično jedro mesta Breginj. Hitro in učinkovito so pozidali prej kmetijska zemljišča z montažnimi hišami. Šlo je tudi za ideološko sporočilo, povezano s takratno delitvijo družbenih sistemov med vzhodno in zahodno Evropo. Ampak – tudi v Italiji so najprej postavili montažne hiše za žrtve potresa, samo da so tam hkrati kmalu začeli s temeljito obnovo, ki se je ponekod končala šele sredi devetedestih let. Tako da je prava ideološka razlika v tem, da so bile italijanske montažne hiše le začasne, v Sloveniji/Jugoslaviji pa ne.

Kako bodo rekordne poplave vplivale na naš prihodnji prostorski razvoj? Bomo deležni hitrih, nestrokovnih in impulzivnih »začasnih« rešitev, ki bodo postale trajne?

Ali pa bo obnova strokovna in hitra; kakovostna in učinkovita hkrati? To je zdaj ključna naloga (prostorske) politike.

Morda bodo slabi časi, ki jih generirajo vremenski in družbeni ekstremi, oblikovali voditelje, ki bodo razumeli potrebe in zmožnosti grajenega in negrajenega prostora in jih znali udejanjiti. Ne le v prid lastnih, ampak skupnih interesov vseh. Strašna katastrofa je prebudila empatijo in solidarnost. Upam, da bomo zmogli takšno družbeno občutljivost ohraniti tudi v prihodnje, ob srečevanju z različnimi prostorskimi in družbenimi dilemam. Ostaja upanje. Močni ljudje ustvarijo dobre čase.

Nina Granda

(avgust 2023)

Vir fotografij: https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Potres_v_Furlaniji_(1976)&fbclid=IwY2xjawKGtjhleHRuA2FlbQIxMABicmlkETFxYUlUZlBiSVRWUWtHSm95AR7aCcAlPeI-bQj6hSpSYLR2LbQHSci58K_kSQ0hHWr5eO6Du_s4xMo9NqjsMQ_aem_KDb406-QF3OO2pbpUkurUQ