»Skupnost skupnosti« se je sestala v mestu, kjer je doma kar 160 jezikov

Sedemdeseti letni kongres Federalistične unije evropskih narodnosti (FUEN) je letos potekal v Helsinkih. Gostitelj je bil Folktinget, osrednja organizacija švedsko govoreče skupnosti na Finskem, ki si prizadeva za varovanje jezikovnih pravic in krepitev položaja švedskega jezika na Finskem. V finski prestolnici so se zbrali predstavniki avtohtonih narodnih manjšin, narodnosti in jezikovnih skupnosti iz vse Evrope.

Udeležencem kongresa je dobrodošlico izrekel helsinški župan Daniel Sazonov, ki je izpostavil identiteto mesta kot živahne, mednarodne in dobro delujoče dvojezične skupnosti. Ob omembi dejstva, da delež govorcev švedščine v Helsinkih presega državno povprečje, je poudaril močan in stabilen položaj švedščine v vsakdanjem življenju, saj lahko prebivalci v svojem maternem jeziku dostopajo do storitev, ki segajo od predšolske vzgoje in zdravstva do dejavnosti mestnega sveta. Sazonov je opozoril tudi na vse večjo jezikovno raznolikost Helsinkov. Mesto je nedavno ob dosegu mejnika 700.000 prebivalcev pripravilo kampanjo, s katero so izpostavili skoraj 160 različnih jezikov, ki se danes govorijo v Helsinkih. Vendar pa je poudaril, da ta sodobna jezikovna pestrost »ne sme negativno vplivati na pomen finščine in švedščine kot »naših uradnih državnih jezikov«. Ob ponovni potrditvi zavezanosti mesta dvojezičnosti je delegatom zagotovil: »Helsinki so in bodo ostali dvojezična prestolnica.«

Predsednica zveze FUEN Olivia Schubert je v svojem prvem nagovoru na kongresu v vlogi predsednice organizacijo opisala kot »skupnost skupnosti«, ki jo povezuje prepričanje, da je Evropa močnejša, če spoštuje svojo raznolikost. Poudarila je, da so pravice manjšin temelj demokracije in da jih v težkih časih ne smemo potisniti v ozadje, ter izpostavila nujno potrebo po digitalni vključenosti, pri čemer je opozorila, da noben evropski jezik ne sme biti premajhen za digitalno prihodnost.

Schubertova je pobudo Minority SafePack označila ne kot zaprto poglavje, temveč kot stalno odgovornost prihodnjih evropskih oblikovalcev politik. »Država ni močna, če njene manjšine molčijo. Močna je, ko manjšine lahko govorijo z zaupanjem,« je izjavila in pozvala Evropo, naj se ne boji svoje raznolikosti, temveč naj jo varuje, podpira in je nanjo ponosna.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku