Široko razgledan s pisano pahljačo zanimanj

V prostorih Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici je konec marca potekala predstavitev knjižnice in arhiva dr. Henrika Tume, po katerih so vodili Petra Kolenc, Neva Makuc in Urban Markočič. V treh popoldanskih urah je ponudba potekala s tremi jezikovnimi posegi: v slovenščini, italijanščini in angleščini. Osebje ustanove se že vrsto let posveča tudi delu in vplivu, ki ju je dr. Henrik Tuma imel v goriškem in širšem prostoru med svojim bivanjem v njem pred več kot enim stoletjem.

Med dogajanji EPK so ponudili desetini Slovencev in nato Italijanom vpogled v raziskovalno delo, usmerjeno v okrog 3.300 knjig bogate meščanske knjižnice iz preteklega stoletja v lasti pomembnega pravnika, prizadevnega rojaka, gorskega jezikoslovca, pisca člankov in političnih besedil, širokogrudnega mecena, opredeljenega politika in v okviru družine s številnimi otroki obdarjenega očeta. Tudi sam je zrasel med kopico bratov in sester. Bil je široko razgledan zaradi pisane pahljače zanimanj, ki jih je posredoval mlajšim in sebi enakim, črpal pa iz svežnjev objav, knjig in pisemskih izmenjav ter stotine opernih libretov. V času bivanja v Gorici ga postavljamo po pomembnosti ob bok Andreju Gabrščku in Antonu Gregorčiču.

Rodil se je leta 1858 v Ljubljani in tam umrl leta 1935. Obiskoval je gimnazijo, a jo je moral zamenjati zaradi spora v veroučnim učiteljem. Zaposlil se je v Postojni in bil odpuščen zaradi svobodomiselnih nazorov.

V Gorico prišel leta 1901

Pravo je zaključil na Dunaju, bil je v Trstu, spet v Ljubljani in po sodniški ter odvetniški praksi se je upokojil ter leta 1901 odprl odvetniško pisarno v Gorici. Največ časa je posvečal politični in gospodarski dejavnosti. Leta 1924 ga je italijanska oblast opredelila za tujca in vrniti se je moral v Ljubljano. Zavrnil je vpis v fašistično stranko. Prošnje je pisal v slovenščini. V Trstu je vsemu navkljub služboval v slovenščini. Zaradi vojne in človekoljubnega zadolževanja je zašel v težave in se znova pobral. Vojne odškodnine mu niso priznali.

Med ogledom ohranjene knjižnice na sedežu novogoriške Raziskovalne postaje in poslušanjem ustne razlage, ki jo je dopolnjeval njegov vnuk na namenskem obisku, je bilo povedano mnogo pomembnega o njegovem strastnem zbiranju različnih knjižnih izdaj, ki jih je prejemal iz Ljubljane, Beograda, Pariza in Italije, saj je kot samouk poznal sedem jezikov. Kugyja je bral v izvirniku, družina je bila po izvoru s Češkega, poglabljal je geografijo Balkana, poročal je o Julijskih Alpah, o katerih je poudarjal, da je v desetletjih utrgal le tri planike; v politiki se je zavzemal za preseganje dvoglavega cesarstva v prid troglavemu; obiskoval je literate, posebej Ivana Cankarja, ki mu je bil nekaj časa za mecena. Ogromno je pisemskega gradiva (okrog 7000 enot), zlasti s politično in ideološko vsebino.

Mnogo je potoval, sestankoval, se udeleževal shodov in predaval. Leta 1913 je prevzel urednikovanje in s tem v zvezi »bolj radikalno« stališče do marksizma v reviji Naši zapiski. Njegova usmeritev se je zavzemala za historično materialistični pogled, odpravo konservativnega duševnega življenja na Slovenskem, odklon od individualizma, podporo socialni demokraciji, izobrazbo in vzgojo, za odklon od liberalizma.

V Gorici je med ducatom poimenovanj ulic po pomembnih slovenskih osebah tudi Tumova v predelu Sv. Ane. V KB Centru je po njem imenovana predavalnica.