Sindikalno združevanje v razviti Evropi – tam se za delavce borijo drugače

1 hour ago 20

V Sloveniji smo priča zanimivemu paradoksu. Sindikati, ki pogosto govorijo o svobodi delavcev, avtonomiji posameznika in zaščiti pravic zaposlenih, so hkrati največji nasprotniki resnične osvoboditve delavcev – ekonomske osvoboditve. Borijo se za nižje neto plače in hkrati vztrajajo pri sistemu, v katerem mora delodajalec administrativno pobirati sindikalno članarino neposredno od plače zaposlenega. To je tako zakoreninjena praksa, da se že desetletja nihče ne vpraša, zakaj je to dobro in komu to koristi.

Slovenija je kar se tiče ureditve obveznega pobiranja sindikalnih članarin dokaj posebna. V več razvitih evropskih državah so stvari urejene precej drugače. Posameznik sam ureja svoje finančne obveznosti – naj gre za članarino društvu, politični stranki, športnemu klubu ali sindikatu. Tudi tam, kjer obstajajo določene olajšave ali možnosti avtomatizacije, je poudarek na prostovoljnosti in osebni odgovornosti. Ne glede na to, da ima sindikalno združevanje v EU bogato tradicijo, je pri nas položaj drugačen, saj reprezentativni sindikati pogosto nasprotujejo že sami ideji, da bi članarino plačevali enako kot vse druge članarine – samostojno.

Preberite še: Panika v sindikatih: bojijo se padca članarin, vladajo izredne razmere

Če nekdo verjame v sindikalno organiziranje, mu nakazilo nekaj evrov mesečno ne bi smelo predstavljati nepremostljive ovire – če si to seveda želi. Če zaupa, da ga bodo denimo uspešno pred delodajalcem predstvljali Lidija Jerkič, Andrej Zorko, Branimir Štrukelj ali Jakob Počivavšek, ni s tem seveda nič narobe. Bistvo je v svobodni izbiri. Danes imamo trajnike, spletno banko, mobilne aplikacije in avtomatska plačila. Plačevanje članarine ni več logistični izziv iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Vztrajanje pri obveznem odtegovanju prek delodajalca zato deluje predvsem kot vprašanje ohranjanja članov, ki bi ob večji preglednosti in možnosti osebnega nakazovanja svojega dohodka morda premislili, ali želijo še naprej financirati organizacijo, s katero se jih večina več ne strinja, saj so se sindikati skozi desetletja spremenili v utrdbo leve politike.

Delodajalec ni blagajnik

Sploh pa se postavlja temeljno vprašanje smisla takšnega početja. Delavec ni blagajnik sindikata. Njegova osnovna naloga je izplačilo plače, vodenje poslovanja in ustvarjanje delovnih mest, ne pa administriranje članarin za interesne organizacije. Sindikat je zasebna organizacija, ki zastopa interese svojih članov. Povsem logično je, da tudi finančni odnos med članom in sindikatom ostane neposreden. Zakaj bi moral delodajalec de facto iz svojega položaja prevzemati vlogo posrednika pri financiranju sindikalnega združevanja?

Neposredno plačevanje na drugi strani krepi odgovornost na obeh straneh. Član bolj jasno vidi, koliko prispeva in kaj za to prejme, sindikat pa mora bolj aktivno dokazovati svojo vrednost, namesto da se zanaša na avtomatiziran sistem pobiranja. Nasprotniki sprememb pogosto svarijo, da bi ukinitev avtomatskega odtegovanja oslabila sindikate. Toda če organizacija svojo moč gradi predvsem na tem, da članom čim manj opazno pobira članarino, je morda težava drugje – tudi v tem, da med članstvom nima več zadostne legitimnosti in podpore.

Če bi bila zaupanja vredna institucija, ne bi potrebovala skritih mehanizmov financiranja.

Primerjava z zahodnim svetom: Slovenija je posebnost

Primerjava z razvitimi zahodnimi državami kaže na ključno razliko slovenskega koncepta sindikalizma: ta naj bi temeljil na zaupanju in osebni izbiri. V večini najrazvitejših držav velja preprosto načelo – kdor želi biti član sindikata, se za to svobodno odloči in članarino poravna sam. To ni napad na sindikate, kot bi rad prikazal Branimir Štrukelj, ampak korak k večji osebni odgovornosti delavcev in večji odgovornosti sindikatov do članov.

Poglejmo nekaj primerov sindikalnega združevanja po najbogatejših državah v Evropi:

Avstrija: avtomatski odtegljaj obstaja, vendar kot možnost in s soglasjem zaposlenega

Avstrija ima zelo močne sindikate in dolgo tradicijo socialnega partnerstva, a je članstvo prostovoljno – zaposleni se mora sam včlaniti. Pomembno pa je, da se članarina lahko odteguje od plače, vendar na podlagi soglasja zaposlenega, ne kot samodejna zakonska obveznost za vse. Avstrijski sindikati ponujajo tudi druge načine plačila, npr. trajnik z bančnega računa, vendar izključno kot opcijo, ne kot obveznost.

Na primer avstrijski sindikat GPA izrecno navaja, da je članstvo prostovoljno in da lahko član izbere med neposredno bremenitvijo računa ali odtegljajem pri plači. Če se odtegljaj prek delodajalca ukine ali ni mogoč, članarino preprosto preusmerijo na trajnik.

Delodajalec je torej eden od mogočih kanalov financiranja, ne pa edini.

Švica: nobenega avtomatizma

Dober primer prihaja iz Švice. Tam obveznega odtegovanja članarin ne poznajo. Švica ima sicer precej decentraliziran sistem, sindikalno članstvo pa je prostovoljno. Pri sindikatih je poudarek praviloma na neposrednem odnosu član–sindikat.

V praksi člani pogosto sami plačujejo članarino ali uredijo neposredno bremenitev. V določenih primerih je možen tudi payroll deduction, vendar ni univerzalni model niti temelj sistema. Tudi v javnih razpravah je članstvo razumljeno kot osebna odločitev in strošek, ki ga posameznik zavestno nosi.

Kot je opozoril v Švici živeči Slovenec Luka Valas, v kantonu Basel-Stadt razpravljajo celo o prostovoljnem sistemu neposrednega odtegovanja davkov od plače, vendar ne kot obveznost, ampak kot dodatno možnost za tiste, ki si želijo enostavnejšega upravljanja financ. Tudi pri tako ključni obveznosti, kot so davki, ostaja osnovno načelo, da se posameznik odloča sam.

Francija: država spodbuja, a ne obvezuje

V Franciji lahko člani sindikatov uveljavljajo davčno olajšavo oziroma davčni dobropis za plačane članarine. Država tako delno povrne strošek članstva. Model je jasen: če želiš biti član, plačaš sam, država pa članstvo spodbuja z davčnimi mehanizmi.

To pomeni, da sindikati niso odvisni od avtomatizma pri plačilnih listah, član pa natančno ve, koliko prispeva in zakaj. Nobenega avtomatizma ni.

Norveška: možno je oboje, a odgovornost ostaja pri zaposlenem

Na Norveškem obstaja možnost, da se članarina odtegne od plače, vendar to ni edini način. Zaposleni lahko članarino plačuje tudi neposredno, nato pa jo uveljavlja za davčno olajšavo.

Ključna razlika je v mentaliteti. Tam vprašanje ni predstavljeno kot eksistenčna grožnja sindikatom, če član sam poravna članarino. Predpostavlja se, da odrasel človek zmore urediti trajnik ali mesečno plačilo. Sindikati svojo legitimnost gradijo na storitvi in zaupanju, ne na administrativni navezavi na delodajalca.

Nizozemska: delodajalec ni avtomatski posrednik

Na Nizozemskem lahko obstajajo določene sheme prek delodajalca zaradi davčnih ugodnosti, vendar delodajalec ni univerzalno zavezan k sodelovanju; to je odvisno od kolektivnih dogovorov ali internih ureditev.

To pomeni, da sistem ni zgrajen na predpostavki, da mora vsak delodajalec administrirati financiranje zasebne organizacije.

Kljub temu v številnih razvitih evropskih državah sindikati ostajajo močni, članstvo pa visoko – kljub temu, da odnos med članom in sindikatom pogosto temelji na neposrednem finančnem razmerju, ne pa na administrativni vlogi delodajalca. Delavci morajo sindikatu zaupati in verjeti, da predstavljajo njihove interese. V zahodni Evropi se namreč ne zgodi, da bi sindikalni predstavniki sistematično zagovarjali nižje neto plače in višje davke. Kot je izpostavil Uroš Šinko: “V Avstriji smo sindikati skupaj z gospodarstvom zbrali čez milijon podpisov za znižanje obdavčitev plač. Na socialistični strani Alp sindikati zbirajo podpise za višje davke. Bolano.”

I. K.

The post Sindikalno združevanje v razviti Evropi – tam se za delavce borijo drugače first appeared on Nova24TV.

Read Entire Article