10.000 dojenčkov iz Jugoslavije je izginilo brez sledu, matere iščejo resnico

Že več kot pol stoletja Srbijo, Bosno in Hercegovino pa tudi Slovenijo pretresa ena najbolj bolečih in hkrati nerazrešenih zgodb iz časa nekdanje Jugoslavije – izginotje več kot 10.000 novorojenčkov iz porodnišnic. Matere, ki so jim v bolnišnicah sporočili, da so njihovi otroci umrli, danes združene v društva vztrajajo, da gre za sistematično prikrivanje in celo trgovino z otroki.

Zgodba sega v sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Po ocenah naj bi iz porodnišnic v Srbiji in Bosni in Hercegovini pod uradnimi pojasnili o smrti izginilo več tisoč novorojenčkov. Matere, ki so takrat pogosto rodile svoje prve otroke, danes pravijo, da nikoli niso dobile verodostojnih dokazov o smrti svojih otrok, niti možnosti, da bi jih same pokopale.

Skupni vzorci, ki jih navajajo, so zanje ključni: porodi naj bi se pogosto zgodili ob koncih tedna, staršem naj bi bilo sporočeno, da je otrok umrl, pri čemer naj ne bi smeli videti telesa. V več primerih naj niti očetje ne bi imeli dostopa do domnevno mrtvorojenih otrok, prav tako naj družine ne bi prejele uradne dokumentacije ali jasnih razlag o vzroku smrti. Pokop naj bi po navedbah bolnišnic prevzela ustanova, poroča Dnevnik.hr.

Ena izmed mater, Mirjana Novokmet, danes javno opozarja, da kljub desetletjem iskanja odgovorov ostaja v negotovosti. “Ali je v državi ali zunaj nje, tega res ne morem reči, sem pa prepričana, da je živ,” pravi.

Zgodba je širšo pozornost javnosti pridobila, ko so posvojeni otroci, danes odrasli, začeli iskati svoje biološke družine in pri tem naleteli na številne nedoslednosti v uradnih evidencah. Dodaten preobrat je prinesla tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Zorice Jovanović proti Srbiji, ki je državi naložila dolžnost, da zagotovi informacije o usodi izginulih otrok.

Zorica Jovanovič (Foto: bbc.com)

Sistemsko organizirane prakse kraje otrok

Kljub temu po navedbah mater napredka skoraj ni. Prepričane so, da je šlo za sistemsko organizirane prakse, v katere naj bi bili vključeni zdravstveni delavci, matičarji, socialne službe in drugi državni organi. Nekatere opozarjajo tudi na ponavljajoče se vzorce v dokumentaciji, različne matične številke ter neskladja med zapisanimi podatki o spolu in dejanskim stanjem. Posebej sporno se jim zdi tudi navajanje kremacij v krajih, kjer krematoriji sploh niso obstajali. “Po bolnišnicah se v naših dokumentih ponavljajo imena zdravnikov in matičarjev, zato verjamemo, da je šlo za organizirano mrežo,” opozarjajo predstavnice prizadetih družin, ki že več kot 17 let vztrajajo pri zahtevah po popolni razjasnitvi primera.

Med zakonodajo, odškodninami in zahtevami po resnici

Srbija je v zadnjih letih sprejela zakonodajo, ki naj bi uredila postopke v primerih izginulih dojenčkov, vključno z možnostjo denarne odškodnine v višini okoli 10.000 evrov. A številne matere to možnost zavračajo. Poudarjajo, da ne želijo odškodnine, temveč resnico o usodi svojih otrok. Svet Evrope od Srbije med drugim zahteva vzpostavitev DNK baze podatkov in večjo transparentnost postopkov, medtem ko družine vztrajajo pri odprtju arhivov nekdanje tajne policije, saj verjamejo, da ključne informacije še vedno ostajajo skrite.

Primer, ki se razteza čez desetletja, tako ostaja eden najbolj občutljivih in nerešenih poglavij postsocialističnega prostora. Matere pa kljub letom in številnim razočaranjem poudarjajo, da svoje poti ne nameravajo končati, dokler ne izvedo resnice o usodi svojih otrok. Spomnimo, tudi je tudi v Sloveniji mnogo primerov mater s podobnimi zgodbami. Zaradi tega je bila tudi ustanovljena preiskovalna komisija Državnega zbora, ki je preučuje primere domnevno ukradenih otrok v slovenskih porodnišnicah med letoma 1965 in 1991. Po nekaterih podatkih, naj bi otroke so kradli celo v samostojni Sloveniji. Več si lahko preberete tukaj. 

Sara Kovač