Sergej Milicija. Menjava generacij v plesu poteka nenehno! In jaz vedno verjamem v dober ples!

Pogovor z nekdanjim svetovnim prvakom, danes pa trenerjem, pedagogom, koreografom športnega plesa in youtuberjem Sergejem Milicijo.

Dragi Sergej, lep pozdrav na Paradinem portalu. Zelo sem vesela, da bova naredila malo bolj obširen intervju o tebi in tvojem plesno neplesnem življenju. Bi lahko recimo dejala, da si oseba, ki je začela kot plesalec, nadaljevala kot trener, sodnik, pedagog in dopolnila svoj nabor ‘opravil’ še z lastnim YT kanalom. No, kako bi se predstavil našim bralcem? Kdo si Sergej Milicija?
Pozdravljena Barbra, najlepša hvala za povabilo na portal. To je zame velik čast.
Mislim, da sem v prvi vrsti učetelj in koreograf športnega plesa. Ukvarjanje s koreografijo je v latino plesih moja strast. Tukaj bi verjetno lahko s ponosom rekel, da sem delno ali v celoti sodeloval pri vseh koreografijah mnogih svetovnih parov. Rad izumljam nove stvari, iščem in izpolnjujem plesne gibe in pokušam najti nabolj optimalne gibe, ki lahko pripomorejo k temu, da nek plesni par izgleda bolje od ostalih na plesišču. Pred dvema letoma sem se pridružil armadi blogerjev na YouTube. Menim, da plesni šport kot dejavnost ni povsem cenjen zaradi svojih pozitivih lastnosti, zato želim na YouTube platformi pomagati pri širjenju priljubljenosti plesa. Pokušam narediti nevtralno analizo plesnih parov, statistiko rezultatov in podcaste z zanimivimi ljudmi v športnem plesu. Opazil sem, da se zelo izkušeni plesni učitelji postopoma upokojijo in žal mi je, da izgubljamo zelo širok nabor strokovnjakov. Seveda sem pri vsem tem popoln amater, začetnik, ki rad ustvarja.

Začetki

Zakaj se je ples znašel v tvojem življenju? Komu pripisuješ ‘krivdo’?
No, seveda me je mama poslala na ples, ko sem bil star 6 let, nihče me niti ni vprašal, oče pa je seveda vplival kasneje, ko sem moral izbirati med plesom in klavirjem. Ostal sem pri plesu in zato sem seveda najbolj hvaležen svojim staršem.
In kot je rekel Snoop Dogg, bi se rad tudi sam sebi zelo zahvalil, ker sem ostal in se odločil plesati pozneje, tudi ko je bilo zelo težko. Od 17. leta sem vse vlagal vase, vse kar sem zaslužil sem dal v ples, predvsem v individualne ure. Obstaja resnična zgodba. Ko sem prišel v Ljubljano na ure in Barbaro Nagode Ambrož prosil naj z nami v dveh tednih opravi 70 individualnih ur. Takrat ni mogla verjeti. Jaz pa sem celo poletje delal, da sem zaslužil denar za te ure.
Kdaj pa si vedel/začutil, da bo športni ples tisti, ki te bo potegnil in zaznamoval in kako je potekala pot od plesalca/tekmovalca in naziva svetovni prvak do tega kar počneš danes?
Pragmatična ali bolje rečeno zavestna odločitev je bila pri 17.-ih letih, takrat sem bil v svoji domovini (Ukrajina op.u.) že zelo uspešen, večkratni državni prvak v latinu, standardu in desetih plesih in bilo je smiselno nadaljevati za višje dosežke. In seveda želja biti vrhunski učitelj.

Na plesnem turnirju

Nedvomno se je športni ples od tvojih začetkov pa do danes zelo spremenil. V čem najbolj, nam lahko zaupaš?
Hehehe, ja, od leta 1982, ko sem začel plesati, so vsi plesi do danes večkrat spremenili smer razvoja, a hkrati se držijo svojih korenin, plesne knjige napisane v Angliji pa ostajajo vezi, ki držijo ples v eno smer. Tukaj bi bilo verjetno treba povedati, da je Walter Laird nekoč rekel, da imajo na razvoj plesa velik vpliv plesni sodniki, ki izbirajo svetovnega prvaka, svetovni prvak pa določa trend plesa. Njegov plesni stil, figure in prehode med figurami začnejo posnemati vzhajajoči plesni pari po vsem svetu. In to daje določeno smer v plesih. Seveda se zdaj premikamo bolj tehnično, močneje in hitreje kot pred 30., 40 leti. Kompleksnejše so ritmične strukture, kompleksnejše je partnerstvo med plesalcema.

Bi tudi ti delil športni ples na obdobje pred oz. po kovidu, ko je število parov drastično upadlo?
Verjetno ne. Če opazujem različne situacije po svetu, bi rekel, da je to zelo individualno, v nekaterih državah je razvoj, več je parov, v nekaterih padec, a tako je bilo tudi pred kovidom. Če govorimo o Sloveniji, je bil upad športnega plesa že pred kovidom, tako da mislim, da to ni povezano. Zame se nanaša na posamezne učitelje, ki so zaljubljeni v ples. In so pripravljeni delati dan in noč in običajno imajo takšni učitelji učence, ki so oboževalci plesa. Menjava generacij v plesu poteka nenehno in to je treba razumeti in upoštevati. Športni ples v različnih oblikah obstaja že približno 100 let in ostaja priljubljen v takšni ali drugačni obliki.

Sodnik

In ne moremo tudi mimo dejstva, da so nastale tudi nove mednarodne plesna zveze. Ti si član WDSF od svojih začetkov, kajne, tudi WDC. In sedaj imamo še Dance Heritage pa WDO. Zakaj vsak, ki se nekako ne strinja s pravili zveze v kateri deluje zasnuje svojo zvezo, če seveda karikiram?
Kot profesionalni plesalec sem bil član WDC, kot sodnik in trener sem član WDSF in tu mi je bilo vedno všeč. Sem tudi član Plesne zveze Slovenije, ki je članica vseh mednarodnih. In zame je verjetno samo en odgovor na tvoje vprašanje – ambicija, ego. Mislim, da tako kot je zdaj vse razdeljeno, se bo tudi vse združilo, prišli bodo drugi ljudje, drugi časi, drugi principi komuniciranja in cilji. Vse se lahko spremeni.

Dokumentarec švicarske nacionalne televizije o nepravilnostih mednarodne plesne zveze WDSF, ki je bila odgovorna za breking na lanskih olimpijskih igrah v Parizu.

Kaj meniš je največja ‘krivda’, da po WDSF vedno padajo negativne kritike? Zdaj recimo nazadnje z breakingom in finančnimi nepravilnostni na lanskih olimpijskih grah v Parizu.
Na površini je lahko videti takole. Vendar moramo razumeti motive in cilje tistih, ki kritizirajo, kdo so ti ljudje. Letos so volitve v WDSF. Kolikor razumem situacijo je to povezano s tem. WDSF je demokratična organizacija, ki jo sestavljajo plesne zveze držav in v WDSF so možne spremembe v eno ali drugo smer. Zaradi česar je zelo popularna zveza. Kritika je dobra, kaže na nezadovoljstvo dela plesne družbe in to je v redu. Mislim, da je situacija z breakom zapletena, WDSF je edina olimpijska plesna organizacija in seveda se je MOK zanimal za break. Prosil je WDSF naj organizira break na olimpijskih igrah, to se je začelo že dolgo nazaj, pred desetimi leti, tako da pri tem nista sodelovala samo eno ali dve predsedstvi WDSF. Kaj se dogaja v zakulisju lahko le ugibamo.

Maša Kastelic in Akim Pekunov sta naš najboljši par in aktualna svetovna prvaka v kombinaciji desetih plesov.

Športni ples tudi nikoli ne bo postal olimpijski šport, zdaj je to že nekako jasno, pa čeprav pred 30.-leti, ko sem vas jaz začela spremljati so bile vse sile uprte v to možnost. Zakaj se je to zgodilo, kaj bi se lahko še spremenilo, recimo?
Tukaj je verjetno treba pojasniti, da sta latin in standard olimpijska športa, vendar pa nismo vključeni v olimpijske igre, na katerih sodeluje zelo omejen nabor športov. In za ta mesta poteka strašen boj. Zato je MOK organiziral World Games po enakih pravilih tudi za druge športe. Kolikor sem slišal na AGM WDSF, je bil MOK zelo zadovoljen s tem, kako je vse potekalo. Kar zadeva same olimpijske igre, je bolj vprašanje denarja. Koliko lahko posamezen šport zasluži med olimpijskimi igrami in, ker nismo v samem svetovnem vrhu po popularnosti, verjetno zato ni takšnega zanimanja. Za športni ples je treba lobirati, da bi ga uvrstili na olimpijske igre. To je samo moj pogled na situacijo, ki jo jaz tako razumem.

Sergej in njegova analiza o sodniških nominacijah.

V svojih objavah na YT si analitičen in delno kritičen. Zadnje kar je meni padlo v oči je bila tvoja statistika o nominiranih sodnikih, državah kjer so se organizirala pomembna tekmovanja od evropskih in svetovnih prvenstveh. Če bi naredila rezime bi bil, da zmaga tisti par iz države kjer poteka prvenstvo in, da v panelu sodi tudi sodnik njegove države. Zelo diši po korupciji, kajne? Si nam tudi ti želel sporočiti s to konkretno statistiko?
Moj motiv je vnesti več jasnosti in vsak bo naredil svoj zaključak. Ne poskušam biti kritičen, ne zanima me to! Zame so to samo dejstva za analizo. In verjetno ne bi rekel, da država organizatorica vedno slavi tudi naslov svetovnega prvaka ali kaj podobnega. Lani je na primer slovenski par Akim Pekunov in Maša Kastelic na svetovnem prvenstvu v 10.-ih plesih v Armeniji. Ali svetovno prvenstvo v latinu, ki je potekalo na Kitajskem itd. Običajno je med sodniki veliko različnih pogovorov, ki ne temeljijo na dejstvih, to me je spodbudilo, da sem situacijo pogledal natančneje. Ali je to res tako? In bil sem prijetno presenečen. Tako nad številom imenovanih sodnikov ter nad številom tekmovanj za naslove.
Kar zadeva naslove in povezave dežela&sodnik je bilo to pred dvajsetimi leti in v tem obdobju se ni nič spremenilo. Na primer v plesni organizaciji je vrhunski par, ki lahko državi prinese naslov svetovnega prvaka, seveda bodo želeli organizirati tekmovanja za svoj par na domačem parketu, saj doma, kot pravijo, ‘stene pomagajo’, primer Slovenije leta 2001 in pravilo v WDSF je, da ima država organizator v sodniškem zboru zagotovo enega sodnika. Ostale sodnike pa imenuje WDSF. Športni ples je nasploh zelo subjektiven, zato je lahko vse zelo relativno. Ampak prav ta subjektivnost ga dela zanimivega. Ali vzbuja strasti in polemike.

V sodniški ekipi.

O sodniških manipulacijah se je od nekdaj veliko govorilo, tudi o podkupovanju. Dokazov seveda ni, so samo ugibanja. Kako ti svojim varovancem razložiš kako naj reagirajo, ko pogledajo svoje rezultate?
Rada se pogovarjam o plesu, usmerjam koncentracijo svojih učencev na to, kaj naj počnejo na plesišču, kaj jim je uspelo in na čem morajo še delati, da se izboljšajo. To je neskončen proces razvoja. In poskušam gledati profesionalno kot trener, delujem po motu ‘kdor hoče, išče priložnosti, kdor noče, išče razloge‘.

Podkast z Barbaro Nagode Ambrož.

Ti še vedno vztrajaš v WDSF, nekaj naših eminentnih osebnosti pa je WDSF zapustilo. Pri tem imam v mislih Natašo Ambrož in Barbaro Nagode Ambrož. Slovenci smo bili nekoč plesna velesila, zdaj krepko zaostajamo. No, z izjemo svetovnih pravkov lanskega leta Pekunov&Kastelic. Katera bi bila prava formula, da se slovenskih športni ples ponovno vrne na svetovni vrh?
Kolikor vem, je Nataša nehala soditi, je pa še naprej direktorica izobraževanja na WDSF in izpraševalka. Barbara je imela verjetno za to svoje razloge. WDSF je velika organizacija in tukaj je ples živahen in dinamičen, čeprav, kot pravijo, ‘okus se ne šteje’. Všeč mi je WDSF. Za uspeh bi morali verjetno vsi sodelovati; v tej ideji vidim moč v združevanju specialistov.

Kako ti k temu doprinašaš? Koga treniraš?
Skupaj z Natašo Ambrož in PZS sem štirikrat vodil seminarje za učitelje, trenerje in sodnike ter začasno treniram različne pare iz različnih klubov. Bil sem organizator Junior Dance Festival tekmovanja v Portorožu 2017-2019.
Kaj je danes potrebno za dobrega plesalca/plesalko?
Predati se tej želji 100%.
Kaj vse motivira današnjega plesalca in kaj ga odvrača od treniranja?
Večino časa treniram visoko motivirane odrasle pare po vsem svetu. V večini primerov so usmerjeni k rezultatom. Rezultat, torej je hkrati motivator in demotivator.

Kalista Vidmar je ena najbolj vztrajnih solistk pri nas. (foto: Srečo Katona)

Po kovidu se je zelo razširila kategorija solo, solistk, saj tekmujejo najbolj ženske, se mi zdi. Ali se ti ne zdi, da si športni ples sam koplje jamo s to kategorijo? Zakaj bi nekdo plesal v paru, če lahko solira in postane svetovni prvak z manj truda?
Solo je bil verjetno logičen korak, sploh v naši regiji, kjer je kar 90 % otrok vpisanih v plesno šolo, deklet. In prej niso imeli perspektive zanje. Če gledaš s strani šol, je to zelo dober korak, tudi za organizatorje tekmovanj, zdaj se namreč splača organizirati turnirje. Zaradi tega je postal športni ples bolj priljubljen. Solo tekmovanja so iz leta v leto težja, verjamem, da bo v prihodnosti še veliko sprememb v tej smeri, ampak tako stanje ni povsod, so države kjer solo sploh ne obstaja ali je to bolj izjema. V Nemčiji, recimo, jih praktično ni. Ples v paru je bil vedno ekskluziven, je nekaj nad to kategorijo. Zato bo vedno logično, da če se hočeš razvijati naprej, moraš to nadaljevati v paru. Osebno pa v tem ne vidim nobene grožnje.