.jpg)
2 hours ago
9
Pobiranje krompirja, ličkanje koruze, trgatev, kisanje zelja in priprava drv. Za številne slovenske družine so bila to nekoč običajna jesenska opravila. Pred prihodom zime je bilo treba pospraviti pridelke, napolniti shrambo in pripraviti dovolj kurjave. Pri večjih delih so pogosto pomagali sorodniki in sosedje, zato jesen ni pomenila le dela, ampak tudi druženje.
Danes večino teh opravil opravimo hitreje ali pa jih sploh ne poznamo več. Krompir kupimo v trgovini, koruzo požanje stroj, kislo zelje dobimo že pripravljeno. A mnogi, ki so odraščali na podeželju v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, se še dobro spominjajo jesenskih dni, ko je imela skoraj vsaka družina svoj seznam opravil.
Pobiranje krompirja je bilo delo za vso družino
Na številnih slovenskih kmetijah je bil krompir eden najpomembnejših pridelkov. Jeseni ga je bilo treba pravočasno pobrati in spraviti v klet, kjer je počakal na zimo.
Pred množično uporabo sodobnih strojev je bilo pobiranje precej zamudno. Zemljo so odpirali z motiko, plugom ali preprostejšimi stroji, krompir pa so nato pobirali ročno.
Pri delu so sodelovali tudi otroci. Njihova naloga je bila pogosto pobiranje gomoljev v košare ali vedra, odrasli pa so skrbeli za izkopavanje in prevoz.
Krompir so pred shranjevanjem pregledali in odstranili poškodovane ali gnile gomolje. Za ozimnico so izbrali zdrave, ki so jih hranili v hladnem, temnem in primerno zračnem prostoru.
Takšno delo je bilo fizično naporno, a za marsikoga je ostalo povezano tudi s spomini na skupne malice na njivi in pogovore med sorodniki.
Pobiranje krompirja, Foto: arhiv Vse za moj danLičkanje koruze: ko so se zvečer zbrali sosedje
Eno najbolj značilnih jesenskih opravil je bilo ličkanje koruze. Ponekod so mu rekli kožuhanje, drugje slačenje, lupanje ali luščenje koruze.
Ko so koruzo pobrali, so morali s storžev odstraniti zunanje liste. Nekaj ličja so pustili na storžu, da so lahko koruzo povezali v pare in jo obesili na sušenje.
Pogosto so jo sušili pod napušči, na podstrešjih ali v kozolcih. Pozneje so storže še oružili, da so dobili koruzno zrnje.
Toda ličkanje ni bilo samo delo.
Na dvorišču, v skednju ali večjem prostoru so se zbrali družinski člani in sosedje. Med delom so se pogovarjali, pripovedovali zgodbe in se šalili. Takšna srečanja so bila pomemben del družabnega življenja na vasi.
V digitalni zbirki Kamra je ohranjen tudi spomin na ličkanje v Župeči vasi pri Brežicah okoli leta 1980. Na dvorišču so pripravili dolg kup koruznih storžev, nato pa so se dela lotili stari in mladi. Povezane storže so obesili na sušenje, ob koncu pa je sledila skupna pogostitev. Podobne običaje so poznali tudi drugod po Sloveniji.
Koroški pokrajinski muzej je še oktobra 2026 organiziral tradicionalno kožuhanje koruze v Tomaški vasi. Tako želijo ohraniti opravilo, ki ga je nekoč poznalo veliko podeželskih družin, danes pa je predvsem del kulturne dediščine.
Trgatev ni bila samo pobiranje grozdja
V vinorodnih krajih je jesen pomenila tudi trgatev. Na Dolenjskem, v Posavju, Beli krajini, na Štajerskem, v Prekmurju in Primorski je bilo treba grozdje pravočasno obrati in spraviti v klet.
Nekoč so grozdje pobirali ročno. Uporabljali so škarje, vedra, košare in brente, v katerih so grozdje nosili iz vinograda.
Ko je bil pridelek spravljen, se je začelo delo v kleti. Grozdje je bilo treba predelati, pripraviti mošt in poskrbeti za pravilno vrenje.
Trgatev je bila pogosto tudi družinski dogodek. Povabili so sorodnike, prijatelje in sosede, pomoč pa so ob drugi priložnosti vrnili. Po opravljenem delu je marsikje sledila skupna večerja.
Nekaj tednov pozneje je prišlo še Martinovo, 11. november, ki je bilo povezano z zaključevanjem jesenskih vinogradniških opravil in pokušino mladega vina.
Trgatev, Foto: arhiv Vse za moj danKisanje zelja in priprava ozimnice
Pred obdobjem velikih hladilnikov, zamrzovalnikov in današnje ponudbe v trgovinah je bilo shranjevanje hrane za zimo precej pomembnejše kot danes.
Družine so pripravljale kislo zelje in repo, vlagale zelenjavo, kuhale marmelade in kompote ter sušile sadje.
Za kisanje zelja so uporabljali večje lesene ali pozneje plastične posode. Zelje so naribali, solili in dobro potlačili, da je spustilo sok ter ostalo potopljeno v lastni tekočini.
Nato so ga pustili fermentirati. Pravilno pripravljeno kislo zelje se je lahko ob ustreznem shranjevanju uporabljalo večji del zime.
Na podoben način so kisali tudi repo. Jabolka in hruške so shranjevali v kleteh ali jih sušili. Posušeni krhlji so bili pozimi priročen prigrizek, pogosto pa so jih uporabili tudi za kompot.
V nekaterih gospodinjstvih so jeseni pripravljali še domači jabolčni sok, kis in druge izdelke iz sadja.
Kdor je imel večji sadovnjak, je dobro vedel, da se z obiranjem delo še ni končalo. Pridelek je bilo treba pregledati, predelati in pravilno shraniti, sicer bi se lahko pokvaril.
Pred zimo je bilo treba pripraviti drva
Za številne družine je bilo eno najpomembnejših jesenskih vprašanj, ali bo dovolj drv za zimo.
Čeprav so les za kurjavo pripravljali tudi spomladi in poleti, je bilo treba pred hladnim obdobjem pregledati zalogo, zložiti polena in pripraviti prostor za kurjenje.
Drva so žagali, sekali in zlagali v skladovnice. Pri večjih količinah so si pomagali sorodniki ali sosedje.
V starejših hišah je bila peč pogosto glavni vir ogrevanja, uporabljali pa so jo tudi za kuhanje.
Zato pomanjkanje drv ni pomenilo samo hladnejših prostorov, ampak tudi težave pri pripravi hrane.
Pomembno je bilo, da se je les pred kurjenjem dovolj posušil. V nasprotnem primeru je slabše gorel, povzročal več dima in dajal manj uporabne toplote.
Podobno opravilo poznajo tudi številni današnji lastniki hiš, le da imajo pogosto na voljo motorne žage, cepilnike in sodobnejše peči.
Suha drva, Foto: arhiv Vse za moj danKoline so zaznamovale konec jeseni in začetek zime
Med pomembna opravila na podeželju so spadale tudi koline. Te so običajno potekale v hladnejšem delu leta, pogosto od novembra do januarja.
Pri družinah, ki so redile prašiče, je bil to eden pomembnejših dogodkov, saj so tako pripravile meso in mesne izdelke za daljše obdobje.
Delo je vključevalo pripravo klobas, krvavic, zaseke, masti in drugih mesnin. Del mesa so solili, dimili ali drugače konzervirali. Pri kolinah je pogosto sodelovalo več ljudi. Nekateri so bili zadolženi za strokovni del, drugi za pripravo hrane, čiščenje in spravljanje izdelkov.
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije koline opisuje kot pomemben kmečki praznik, ki je bil povezan s samooskrbo, družinskim sodelovanjem in pogostitvijo pomočnikov.
Danes so koline precej redkejše, saj je domača reja prašičev v številnih krajih upadla. Kljub temu ostajajo del slovenske prehranske in kulturne dediščine.
Zakaj so bila jesenska opravila tudi pomemben del druženja?
Veliko starejših se jesenskih opravil ne spominja samo zaradi dela, ampak zaradi ljudi, ki so pri njem sodelovali.
Na kmetijah je bila pomoč sorodnikov in sosedov pogosto nujna. Delo je bilo treba opraviti v kratkem času, zato so se ljudje dogovarjali, kdo bo komu pomagal.
Če je ena družina potrebovala pomoč pri trgatvi, so ji priskočili na pomoč sosedje. Ko je druga družina pobirala krompir ali ličkala koruzo, se je pomoč vrnila.
Takšna oblika sodelovanja je bila pomembna predvsem tam, kjer še ni bilo sodobne mehanizacije.
Danes se je marsikaj spremenilo. Velik del prebivalstva živi v mestih, manjše kmetije so marsikje izginile, pridelavo hrane pa je prevzela sodobnejša tehnologija. Toda številne navade se še ohranjajo.
Nekateri še vedno doma kisajo zelje, pripravljajo jabolčni sok, obdelujejo vinograd ali sekajo drva za zimo. Drugod stara opravila predstavljajo na etnoloških prireditvah, delavnicah in vaških srečanjih.
Tako se jih lahko naučijo tudi mlajše generacije, ki jih sicer ne bi imele priložnosti spoznati.
Katero jesensko opravilo vam je najbolj ostalo v spominu?
Za nekoga je to pobiranje krompirja, ko je bilo treba ves dan hoditi po njivi. Za drugega ličkanje koruze, pri katerem se je zvečer zbrala skoraj vsa vas.
Marsikdo se bo spomnil vonja po sveže stisnjenem grozdju, kislem zelju v kleti ali drv, ki jih je bilo treba pred prvim snegom zložiti pod streho.
Spomini se razlikujejo od kraja do kraja in od družine do družine. V vinorodnih območjih je imela posebno mesto trgatev, drugod so bolj prevladovali sadjarstvo, poljedelstvo ali priprava krme za živino.
Če doma še hranite fotografije teh opravil, je prav jesen primeren čas, da jih pokažete otrokom ali vnukom. Ob njih lahko izvedo, koliko dela je bilo nekoč potrebnega, da sta bila pozimi hiša topla in shramba polna.
Objava Se še spomnite jesenskih opravil? Nekoč jih je poznala vsaka družina se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)