Še je upanje

Nedavno sem imel v trboveljski knjižnici predstavitev svoje pesniške zbirke Iščem sonce. Bil je res lep obisk, čeravno tovrstni kulturni dogodki v pozno pomladnih dneh, ko je že vse bližje poletje in so dnevi že zelo dolgi, niso več tako množično obiskani, kot tisti v jesenskih ali zimskih popoldnevih. Kakorkoli, prišlo jih je okoli štirideset. A med vsemi sem se najbolj razveselil ekipe iz zasavskega Varstveno delovnega centra (VDC).

Dolga leta, že več kot tri desetletja, skoraj ne mine mesec, da jih ne bi obiskal. Ali je šlo za snemanje kakšne oddaje, intervjuja s katerim od uporabnikov, za kakšen športni dogodek, ko sem se s kom spoprijel v namiznem tenisu, elementih košarke ali šahu, ali pa smo se kdaj skupaj odpravili na pobiranje kostanja, krajše in daljše sprehode… Pogosto se srečujemo tudi izven delovnega časa. V vseh teh letih smo se tako dobro spoznali, ne čisto z vsemi, a z mnogimi med njimi, da smo postali pravi prijatelji. Mirno lahko zapišem, da se enostavno čutimo. Sam pogosto rečem, da si z obiski v njihovem VDC očistim dušo in napolnim srce. Naša srečanja so res nabita z medsebojnim razumevanjem, sprejemanjem drugačnosti in lahko mirne vesti zapišem tudi z zvrhano mero ljubezni. Čiste ljubezni. Kako lepo se je z njimi rokovati, mnogi med njimi se radi tudi objamejo. Ne kar tako bežno, ampak s toplino, čutiš, da gre za nekaj vzajemnega. Kakšen mir in spokoj pri njih vlada. Pa veselje. In to navkljub vsemu, da nekaterim, pravzaprav mnogim med njimi, življenje ni prizaneslo. Nekateri se težko gibljejo, drugi težko govorijo, ne vidijo, imajo kakšne druge težave, invalidnost, stanje ali bolezen, a v vseh njih tli neizmerna ljubezen do življenja. Čudoviti so, enkratni. In kaj vse zmorejo! V športu, v ročnih delih, plesu, petju, recitacijah, empatiji… Kaj vse smo pol in več stoletja nazaj zamudili, ko s(m)o jih zapirali med štiri stene, skrili pred očmi drugih. Zadnja desetletja na srečo ni več tako.

Ko pridem ven iz njihovega sveta, ko spremljam nervozne voznike, ki hupajo drug na drugega, ko gledam mrke obraze zabubane v pametne telefone, ali kje za šankom mnoge, ki utapljajo bog ve kakšne osebne težave v alkoholu, pa ljudi, ki ne poznajo prijaznih besed do drugih, ki jamrajo, ker je njegova plača nižja od sosedove, si rečem, uf, ko bi taki in podobni ljudje kdaj zašli v kakšno podobno ustanovo kot je VDC, ne bi bili taki. Morebiti se motim, a menim, da ne bi bili tako čemerni in jezni na vse okrog sebe?

A me tolaži, da za nami prihaja nova generacija, generacija mladih. Pri njih opažam tisto, kar nam manjka oziroma manjka moji generaciji (plus 20 let dol ali deset let gor). Tako so prijazni, radi se pošalijo, tudi objemajo se, ko se srečajo. Očitno pa nekaj vendarle delamo prav. Če že iz sebe nismo znali iztisniti tistega najlepšega ali večino od tega, smo nekaj prenesli vsaj na svoje vnuke, svoje otroke. To šteje. Še je upanje.

The post Še je upanje appeared first on Slovenec.