še ena zgodba!

Pred dnevi sem prejela na roke napisano pismo Viktorije, ki je prebrala moj roman Mehko kot britev. Bila je navdušena nad knjigo, še bolj pa me je ganilo to, kar mi je ob tem zaupala.

Omenila je svojo babico, danes že pokojno, ki je bila v šestdesetih letih ena prvih babic v ljubljanski porodnišnici.

Ta babica ji je pripovedovala o nenavadnih obiskih žensk, ki so jih v bolnišnico pripeljali v nočnem času, brez posebne najave ali razlage, zakaj ravno takrat. Njen nadrejeni zdravnik – ginekolog je dekletu potem naredil splav. Prihajale so tudi zelo mlade, nekatere celo še nepolnoletne. Spremljale so jih osebe, ki z njimi niso bile v sorodu. Veronikina babica je morala pomagati v operacijski sobi pod prisego molčečnosti.

Zdržala je štiri leta. Nato je zamenjala službo in šla v zdravstveni dom, kjer je bilo manj stresno in, vsaj na videz, bolj človeško.

Viktorija je še zapisala, da so dekleta po opravljenem splavu ostala v bolnišnici zgolj toliko časa, da so se prebudila iz narkoze. Nato so jih tisti, ki so bili z njimi, odpeljali neznano kam.

Ko je Viktorija brala Mehko kot britev, ji je bilo neskončno žal, da svoje babice ni povprašala še več.

Njenega pisma sem bila zelo vesela. Ne zaradi spominov, ampak zato, ker ljudje ob prebiranju te in vseh drugih mojih knjig začenjajo odpirati tudi tista vrata, ki so bila desetletja ''trdno zapahnjena''. Začenjajo brskati po svojih spominih, po spominih svojih staršev in starih staršev, kjer se nahaja marsikaj, o čemer se ni smelo govoriti.

Ob tej priložnosti povabim tudi vas, dragi bralke/bralci, da z menoj in z drugimi delite podobne skrite  zgodbe. Vsaka taka izpoved ni le osebna zgodba, ampak predstavlja tudi skriti del naše skupne preteklosti.

Knjigo, MEHKO KOT BRITEV, lahko naročite po

 spletu (Primus), ali pa na jutri2052@gmail.com.

 Dobite jo s podpisom in posvetilom.