Luka Ostrež tik pred premiero Tik pred koncem.Težko verjamem, da bo moja umetnost odrešila svet vojn, lakote in nepravičnosti. Sem pa dosegel svoj cilj, če te uspem ujeti vsaj za trenutek v svoji zgodbi.

Tik pred premiero intervju s plesalcem, gibalcem, koreorgafom Luko Ostrežem o najnovejši predstavi Tik pred koncem.

Luka, lep pozdrav na Paradinem portalu. Malo sem se zdrznila, iskreno, ko sem prebrala najprej naslov tvoje nove predstave Tik pred koncem in nato tudi z zanimanjem prebrala kaj si napisal o vsebini. Če razloživa torej bralcem malo bolj natančno kaj prinaša tvoja nova predstava?
Živjo, Barbra. Predstava ‘Tik Pred Koncem / Another Tik(k) Away’ je predstava, ki preizprašuje dinamiko začetka in konca. Gre tudi za besedno igro samega naslova, vendar je primarno izrazno sredstvo tik. Tik je po definiciji nehoten, nagel, ponavljajoč se gib, brez ritma ali smotra. Gre za krčenje določenih mišičnih skupin, ki se pri posameznikih seveda razlikujejo. Če se pojavi krčenje, pride tudi do potrebe po sprostitvi. Kot osnoven koreografski gradnik uporabljam torej svoje tike. Tekom predstave se tik pojavlja v različnih oblikah; od primarne različice, do ustvarjanja podaljškov, do pridušitve ali osvoboditve. Sama predstava nima pregovorne biografske izpovedi, vendar biografski elementi vseeno prispevajo k razširitvi tematike tudi na širši pojmovni okvir sodobne družbe ter njenih anomalij. Raziskujemo pogoje, pod katerimi je v ponavljanju mogoče vzpostaviti razliko. V dialogu z glasbenikom Luko Uršičem, ki v povratni zanki zvočno materializira moje gibe, odpiramo vprašanje katastrofične postindustrijske modernosti, v kateri si ne znamo predstavljati niti konca niti začetka.

In res si nekako razkril oz. dal na videlo tvoje stanje, ki te spremlja odkar pomniš zase. Kaj pa se je zgodilo, da si se odločil razkriti kako drugačno je tvoje telo?
Jaz osebno se s tem nikoli nisem preveč ukvarjal. Seveda se jih zavedam, no, ne čisto vseh, ampak vem, da so del mene. Neka zanimivost je morda, da se tik ne sproži, ko se postavim v performativno pozicijo. Ko stopim na oder z danim koreografskim materialom, tik zastane. Kot da si ne dovoli motiti svojega gostitelja. In prav tu je glavna atrakcija tega tika; očitno ga nekaj vendarle omejuje, na žalost ali srečo največkrat to nisem jaz. Predvsem me zanima prav ta dinamika njegovega obstoja. Ujet med dvema telesoma, vsakdanjim in performativnim, in nad prežo samega tika. Če se res potrudim, lahko tik tudi pridušim. Vendar to ni naravno. Zadrževanje tika lahko pripelje do še bolj intenzivnih intervalov, ki pa lahko postanejo tudi neprijetni, na trenutke celo boleči. Zadrževanje, zanikanje, borba in nonšalantnost morda niso najboljši prijemi pri ukrotitvi tika. Mislim, da si tik želi sprejetja takšnega, kakršen je. Podobno številnim drugim življenjskim procesom.

A vendar je ta tik tudi nekaj kar te dela posebnega, kajne? Je za umetnika, ustvarjalca kot si sam pomembno, da izhajaš iz sebe, si želiš, podeliti svoja razmišljanja z nami gledalci?
Morda me tik dela posebnega. Meni se ne zdi toliko poseben, kot se pa zdi poseben ljudem, ki tika nimajo. Posebnosti, odstopanja in anomalije ponavadi določa generično povprečje. Vsak manjši odmik od normativnosti je poseben. Dandanes mislim, da so ljudje dokaj dobro seznanjeni s tem stanjem. Leta 1885 je francoski nevrolog Georges Gilles de la Tourette prvi opisal to stanje. To je bil velik prelom, saj so pred tem ljudi s tiki oziroma ‘hujšo’ različico Touretta označevali za obsedene s hudičem in jih tretirali tako kot čarovnice. Vemo, kje so pristali. To ponavadi povzroča strah – strah pred drugačnostjo in nerazumnostjo. To je človekov velik sovražnik. Če vprašaš mene, je hudičevo seme prej v posamezniku, ki si želi prilagajati družbo ali specifične posameznike po predlogi svojega lastnega okusa, in ne v telesu ter duši oseb, ki tako ali drugače odstopajo od normale. Mislim, da bi moral vsak človek več izhajati iz samega sebe. Obstaja veliko načinov pristopa pri ustvarjanju umetnosti in deljenju sporočil s svetom. Predvsem se mi zdi potrebna iskrenost do samega sebe in do obravnavane tematike. Glede na to, da imam možnost javnega razmišljanja in nastopanja, se mi zdi odgovornost še toliko večja. Morda se tega ne zavedajo vsi javni ‘nastopači‘. Težko verjamem, da bo moja umetnost odrešila svet vojn, lakote in nepravičnosti. Sem pa dosegel svoj cilj, če te uspem ujeti vsaj za trenutek v svoji zgodbi.

(foto: Marijo Županov)

Ali torej pri ustvarjanju predstave vedno premišljuješ tudi o gledalcu, ki bo tvoje delo opazoval, ga doživel in absorbiral ali ti to pač ni pomembno?
To zelo zavisi od projekta. Pri dotični predstavi mi je publika pomembna. Konec koncev mi postavlja ogledalo in definira mojo drugačnost. Brez konfrontacije moj tik ne občuti eksistencialne krize.

Luka Ostrež in Urša Rupnik v predstavi Iz/Najdena (foto: Drago Videmšek)

Pogosto si del ustvarjalnih ekip različnih koreografov. Kaj pa je bolj vznemirljivo – kreirati in biti del performativne ekipe ali biti solist v vsem?
Meni je vse to vznemirljivo. Gledališče samo po sebi mi je en velik stimulans – morda prav zato, ker ustvarjamo nove svetove. Svetove, v katere vstopate za kratek čas, z upanjem, da ta svet z vami ostane še malo dlje. Odigral sem že kar nekaj predstav, a najbolj zanimive so mi tiste, kjer ti je dopuščeno biti tudi preprosto ti. Sicer pa mi je vse bolj v interesu kreiranje. Rad ustvarjam svetove, kjer se prepletata mističnost in refleksija družbe. Biti solist v vsem tem pa se mi sliši dokaj žalostno. Gledališče je prostor, kjer se ideje in vizije združujejo v svetove, katerih vladar je težko biti sam. Je dober primer, kako je skupnost s sinhronizirano frekvenco in težnjo po skupnem cilju lahko zelo prodorna v svoji sporočilnosti.
V Tik pred koncem imaš za samo kar dobro ekipo, ki te suportira. Zakaj prav ta ekipa, lahko nam tudi poveš kdo so pomembni akterji, da bo predstava takšna kot si si jo zamislil?
Z moje strani se je pojavila želja po novi kreaciji. Vedel sem, da se tega sam ne grem, zato mi je bilo smiselno sestaviti ekipo, s katero lahko skupaj zapišemo to zgodbo. Projekt sicer nastaja že dve leti – od samih zaselkov ideje, do formiranja prijavnih besedil in gradnje produkcije. Ekipa je nastala zelo organsko. Preko obstoječih vezi, poznanstev in priporočil smo združili posameznike z močno osebno estetiko ter uporabnim znanjem, ki je zmožno medsebojne komunikacije in podpore. Glavni akterji multidisciplinarne predstave Tik pred koncem so: avtor, koreografija, ples – Luka Ostrež, dramaturgija – Jaka Bombač, lasba, oblikovanje zvoka – Luka Uršič, svetovanje za gib – Jurij Konjar, kostumografija – Matic Veler, oblikovanje svetlobe – Igor Remeta, fotografija – Marijo Županov, video – Črt Potočnik, grafično oblikovanje – Patrik Komljanović, vodja projekta – Anja Mejač, produkcija – Zavod 0.1, koprodukcija – Skladišče 172, soorganizacija – Zavod En-Knap, DUM – društvo umetnikov, Ljubljana, Galerija Velenje / Festival Velenje, Moment, Kulturni centar Magacin, finančna podpora – Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Društvo DUK47.
Tri predstave v Ljubljani (premiera 19.9.) gostovanje v Velenju. Dobro si zastavil, do konca leta še gostovanje v Beogradu… Krasno je, kajne, da pride predstava do čim večjega števila gledalcev?
Tako je. V prvem sklopu lahko ujamete 6 predstav: premiera 19.9.2025 – Španski borci, 20. in 21.9.2025 – ponovitvi – Španski borci, 24.9.2025 – Galerija Velenje, 11.10.2025 – GT22 – Maribor in 19.12.2025 – Magacin, Beograd. Koliko gledalcev si bo dovolilo vpogled v Tik pred koncem, bomo še videli, sem pa vesel podpore vseh uprizoritvenih prostorov, ki so prepoznali moč v sporočilnosti obravnavane tematike. Vseeno priporočam rezervacijo kart vnaprej, saj ima predstava določeno kapaciteto.

Luka Ostrež (foto: Darja Štravs Tisu)

Kakšen pa je pogled na slovensko plesno sceno, dragi Luka? Kaj je navdušujočega in kaj čisto nič?
Slovenska scena je po mojem mnenju zanimiva in raznolika – kar je vedno dobra kvaliteta. Predvsem zaradi neke ‘prisilne’ pozicije ustvarjalcev v našem okolju smo primorani ustvarjati avtorsko gledališče. V tem vidim moč: gradnjo lastnih estetik. Morda pa je primanjkljaj pri poslušnosti nas ustvarjalcev – pri poslušnosti in zagotavljanju osnovnih pogojev za kakovostno delo. Zatika se nam že pri starter paketu – vadbeni prostori, na primer. Veliko se opeva združevanje in simbioza medsebojne ljubezni med ustvarjalci. Jaz tega osebno ne čutim preveč – zaprte skupine, organizacije, gledališča, ki svoja vrata zaklepajo dvakrat. Kolikor je sistem dokaj dobro vzpostavljen, kar se tiče samozaposlenih v kulturi, se mi zdi, da vzpostavlja tudi rivalstvo pri pridobivanju sredstev. Vsi bi radi gradili zgodbe, vsi bi radi delili svojo ljubezen do plesa, kulture in gledališča, vendar je realnost takšna, da se bo vedno vzpostavljala selektivnost. Morda je to tudi opomba sistemu, da je čas, da se selekcija financiranih predstav evaluira kako drugače kot izključno preko prijavnih razpisov, za katere se mi velikokrat zdi, da morajo zgolj vzburiti encephalon. Spodbujam vse posameznike, ki so pozicionirani nad nami ustvarjalci – tiste, ki narekujejo naše umetniško financiranje –, da pridejo pogosteje na naše predstave.
Umetnost bo vedno subjektivna: nekaj ti je lahko všeč, nekaj pač manj. Ni problem v niansi okusa, problem je v terminiranju ustvarjalčeve prihodnosti na podlagi ‘subjektivnih strokovnih’ mnenj. Ples je konec koncev praktična ustvarjalna panoga in za svoj obstoj potrebuje optimalne delovne pogoje, izobražene in kreativne ustvarjalce, medsebojno poslušnost ter zdravo organizacijo in komunikacijo. Predvsem pa si želimo vaše pozornosti, draga publika. To je še največji izziv.

Mislim, da se naša predstava dobro vpenja tudi v tovrstno problematiko. Naša zgodba sicer nima konca, le uperjena je v brezno konca, ki nas vse straši. Ampak konec vedno prinaša začetek … kar pa sploh ni slaba stvar. Hvala bralcem za vašo pozornost in hvala tebi, Barbra, za napovednik. Vsem pa želim čim lepše zaključke in čim bolj navdihujoče začetke. Lepo vabljeni, da postanete popotniki naše zgodbe … če ne bo prej že vsega konec.
Hvala za tvoje misli in želim vse dobro, saj biti drugačen je tudi izziv!