»Se dovolj zavedamo, da je vsaka vojna polna zgodb konkretnih ljudi?«

Aleš Kozár je zaslužen za to, da se slovenski pisatelji in pisateljice berejo tudi na Češkem. V svojem jezikovnem prelivanju je očitno uspešen, če mu je prejšnji teden češko društvo prevajalcev podelilo eno od nagrad Josefa Jungmanna za roman leta: komisijo je prepričal s prevodom romana Figa Gorana Vojnovića. Konec poletja je pri založbi Meridione izšel njegov prevod zadnjega romana tržaškega pisatelja Marka Sosiča Kruh, prah.

Roman Chleb, prach (Kruh, prah) je prvo delo Marka Sosiča, ki ste ga prevedli v češčino. Zakaj ste se odločili ravno za njegov zadnji roman?

Pred tem romanom so v češčini izšle nekatere Sosičeve kratke zgodbe in odlomki iz romanov, ampak roman kot celota res prvič. Že prej sem se poskušal zmeniti z založniki glede prevoda njegove novele Balerina, balerina, a žal na koncu ni prišlo do dogovora. Ko je izšel roman Kruh prah, sem napisal njegovo oceno v neko češko revijo in objavil odlomek, in ker mi je bil roman precej všeč, poskusil spet z iskanjem založnika. Tokrat mi je uspelo: včasih je skratka tako, da se morajo prave stvari uskladiti ob pravem času.

Kaj vas je pri tem romanu najbolj pritegnilo?

Roman Kruh prah je po mojem pod površino zgodbe v bistvu zelo emocionalen, oseben, istočasno pa pripoveduje o iskanju sprave, odpuščanju krivic iz preteklosti. Pripovedovalec se v romanu nenehno sprašuje, ali je naredil dovolj za svoje bližnje, ki so ostali v Bosni v času vojne, ali je dovolj pomagal svojim prijateljem ali znancem, ki so ostali brez doma, ki se ga – kot pokaže v knjigi na več načinov – ne da nadomestiti, zaradi česar se beguncem stalno vračajo spomini. Slikar kar naprej ustvarja slike domače sobe, mize, cvetja na njej ...

Morda je roman zaradi tega danes še bolj aktualen kot leta 2018, ko ga je Sosič izdal ...

Res, med prevajanjem so se mi vračala vprašanja – poleg drugega v zvezi z vojno v Ukrajini -, ali pomagamo dovolj? Ali dovolj jasno izražamo, da smo na strani žrtev, ali doživljamo vojno ne le kot razlago iz učbenika, ampak kot človeško in konkretno zgodbo? Se dovolj zavedamo, da je vsaka vojna na koncu polna osebnih zgodb konkretnih ljudi, spominov, izkušenj? Ne gre za najbolj enostaven roman z vidika bralca, ampak čutim, da mojstrsko pronica globoko v bistvo človeške eksistence. In seveda tema strelcev iz Sarajeva, ki jo Sosič tematizira še pred dokumentarcem Sarajevo Safari Mirana Zupaniča, je pričanje o popolni človeški bestialnosti. Oboje Sosič združi s skoraj dantejevskimi prikazi personifikacij Pregreh in Vrlin iz padovske kapele Scrovegni, ki temi dajo še nadčasovno raven.

Koliko sta si češčina in slovenščina pravzaprav podobni?

Podobnost osnove slovničnega sistema je seveda precejšna, ker gre za slovanska jezika, delno tudi besedišče, na drugi strani najdemo veliko »lažnih prijateljev«, podobnih besed s popolnoma drugačnim pomenom (otrok v češčini pomeni suženj, sklep je klet itd.). Slovenščina velikokrat uporablja besede z domačo osnovo tam, kjer češčina sprejme internacionalno besedo z grško ali latinsko osnovo. Tudi sintaksa in besedni red se dosti razlikuje, s čimer sem imel težave na primer pri dolgih stavkih v delih Lojzeta Kovačiča, kjer je bilo treba stavek precej preoblikovati. Na drugi strani še vedno ni toliko besedil v slovenski literaturi, ki bi v precejšnji meri uporabljale sleng in sploh pogovorni jezik, kot jih je v češki literaturi, čeprav od izida Čefurjev raus število teh primerov seveda narašča.

Prevedli ste velika imena slovenske literature, od Vladimirja Bartola do Borisa Pahorja, Alojza Rebule, že omenjenih Kovačiča in Vojnovića ... kako izbirate avtorje in njihova dela?

Seveda po kakovosti, osebnem okusu, menda zanimivosti za češko publiko. Včasih izbiram tudi kot literarni zgodovinar, ker vem, da nekatere pomembne osebnosti slovenske literature sploh niso prisotne v češčini, pa bi si to zaslužile. Zato sem recimo segel po delih Pahorja, Kovačiča ali Rebule. Všeč mi so dela, ki imajo poseben avtorski stil, sposobnost nagovoriti bralca. Pogosto pred odločitvijo za roman poskusim narediti vsaj nekaj strani prevoda in presodim, ali in kako besedilo funkcionira v prevodu. Tako sem recimo dvomil pred skoraj dvajsetimi leti, ko sem se odločal o prevodu romana Čefurji, raus!, ki je zgrajen prav na jeziku in veliko teh stvari je skoraj neprevedljivih. Na koncu me je založnik prepričal, naj se prevoda lotim, sledilo je precej improvizacij, iskanja besednih iger, slaengovskih izrazov, posnemanja jezika mladine, ampak mislim, da je nastal dober prevod, ki zelo dobro posreduje sporočilo izvirnika.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.