Še danes se boji, da bo ostala brez čevljev

Kanita Fočak se še danes boji, da bo ostala brez čevljev, zato ima polno omaro obutve vseh vrst. Pred vojno jo je mož Faruk obdarjal z elegantnimi čevlji s petko. A kaj, ko niso bili primerni za tekanje po sarajevskih ulicah in izmikanje kroglam snajperjev. »Pobrali so nam vse, tudi pravico do obstoja,« je pripovedovala v svojem osončenem stanovanju v soseski Džidžikovac. Na steni je viselo ogledalo: »Dvigni ga, na zadnji strani boš še videl luknje, ki jih je pustil protiletalski metek,« je povedala. Res so bile tam, kot nema priča smrti sogovorničinega moža, ki so ga zadeli, ko je v dnevni sobi sedel na fotelju.

Bilo je na četrtek, 14. maja, 1992. Mesec dni je minil, odkar so agresorske sile Jugoslovanske ljudske armade (JNA) in Vojske Republike srbske (VRS) obkolile Kanitin dom. Faruk je ležal na fotelju, ravno je poslušal televizijska poročila, ko je skozi zid priletel protiletalski izstrelek. Zadel ga je v bok, ko je žena sedela ob njem. Nič ni pomagal takojšen transport v bolnišnico, Kanita Fočak je ostala sama s 16-letnim Danielom in triletnim Farisom.

Lepoto Sarajeva je med vojno rešila tudi kultura. Napredak je bilo ime zboru nekdanjih študentov sarajevske univerze; vadili so v katoliškem semenišču, nastopali pa v ledeno mrzli sarajevski katedrali Srca Jezusovega, ki so ji prizanesle četniške granate: »Polnočnico smo prestavili na božično jutro zaradi policijske ure. Enako je bilo z gledališkimi predstavami, SARTR je bilo ime vojnemu gledališču, Sarajevski ratni teatar.«Tudi znameniti Sarajevski filmski festival se je rodil pod granatami; gospa Fočak se je živo spominjala prvih kolutov filmskega traku, ki jih je v mesto prinesel takratni italijanski veleposlanik. Pa razstave umetnin mojstrov, kot sta Mersad Berber in Safet Zec, ki so jih prirejali v kleteh poslopij ob soju sveč, in številne zabave s petjem, med katerimi so Sarajevčani ohranjali visoko moralo obkoljenega mesta. Uradnih vabil ni bilo, novice o dogodkih so krožile od ust do ust: »Kot da mi to ne bi zadostovalo, sem se med vojno začela učiti tudi italijanščine.«

Ker ni mogla v svet, je svet prišel k njej. V letih obleganja je postal Kanitin dom pribežališče tujih poročevalcev, humanitarnih delavcev in dirigentov svetovnega kova. »Tudi Zubin Mehta je prišel na obisk!« Svetovno znani dirigent je 19. junija 1994 vodil koncert v skoraj povsem porušeni Vijećnici, sarajevski knjižnici nasproti Kanitinega doma. Impozantno stavbo so četniki bombardirali z zažigalnimi granatami; 25. avgusta 1992 je gospa Fočak samo nemo strmela v oblak upepeljenega papirja, ostankov uničenega knjižničnega arhiva.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku