Samsung Galaxy Z Fold8 Ultra: Nadgradnje kaj dosti ne vplivajo na uporabnost, a so dobrodošle!

Prepričan sem, da Samsung meni diametralno drugače, a kar se mene tiče, gre nekako takole. Nisem popolnoma prepričan, da hitrejši procesor, več pik tipala širokokotne kamere in višja kapaciteta baterije odtehtajo cenovni skok navzgor.

Potem ko sem testiral vse letošnje Samsungove prepogljivčke družine Galaxy Z, bolj jasno vem, kaj me moti. Da nimajo alternative v družini A, s čimer bi zainteresiranim omogočili, da kupijo telefon s prepogljivim zaslonom po mnogo bolj sprejemljivi ceni. Nič hudega, če je zato procesor manj mogočen, zaslon manj perfekten in kamere ne ravno v zmogljivostnem vrhu. Preprosto nisem pripravljen za telefon, naj bo še tako zmogljiv in bi mi občasno prišel prav, plačati debela dva tisočaka! Še kdo misli tako?

Procesor	Snapdragon Elite Gen. 5 (3 nm); Adreno 830
Omrežja	2G, 3G, 4G, 5G; nano Sim in eSim (v dvojnem stanju pripravljenosti)
Zunanji zaslon	16,5 cm (6,5 palca), Dynamic LTPO AMOLED 2X, 2600 kandel (točkovno), 1080 x 2520 pik
Prepogljivi zaslon	20,3 cm (8 palca), Dynamic LTPO AMOLED 2X, 120 Hz, 3000 kandel (točkovno), 1968 x 2184 pik
Kamere (zadaj)	glavna: 200 MP, f/1,7, 24 mm, OIS (tipalo 1/1.3″); širokokotna: 50 MP, f/1.9, 120˚; telefoto: 10 MP, f/2.4, 67 mm, 3x povečava, OIS
Kamere (spredaj)	10 MP, f/2,2; 18 mm, 10 MP, f/2.2, 24 mm (nad prednjim zaslonom)
Vmesniki	WiFi 7, Bluetooth 6, NFC, satelitski sprejemnik
Biometrija	tipalo prstnega odtisa v tipki za vklop, prepoznava obraza
Sistem	One UI 9, Android 17 (sedem let podpore)
Pomnilnik	12 / 256 ali 512 GB; 16 GB/1 TB
Baterija	5000 mAh, 45 W (žično), 20 W (brezžično) polnjenje
Ohišje	ojačan aluminij, utrjeno steklo (sprednji zaslon); IP48
Drugo	stereo zvočnika, video do 8K s 30 sličicami/sekundo
Mere	158,4 x 143,2 x 4,1 mm
Mere (zložen)	158,4 x 72,8 x 8,9 mm
Masa	215 g
Geekbench6	3059 (enojedro), 10348 (večjedr),17925 (grafika, Open CL)
Cena	2.199 € (12+256 GB, Samsung)

V obliko niso posegali

Filozofirati na dolgo in široko o oblikovnih dosežkih nima večjega smisla. Fold8 Ultra je praktično enak lanskemu modelu Fold7, ob tem da ne morem preveriti, koliko bolj trden je zaradi izboljšav v podlagi notranjega zaslona in za koliko odstotkov je guba manj opazna. Ne vem, kako bo ob letu osorej, a guba lanskega modela je po letu uporabe pridobila nekaj opaznosti. Hkrati se mi to niti ne zdi velika težava. Odkar imajo Samsungovi prepogljivi telefoni običajno širino, večino nalog opraviš na sprednjem zaslonu. Notranjega pač odpreš, ko želiš nekaj več. Odpiranj in zapiranj je manj in posledično je manjša verjetnost, da gre karkoli narobe. Če ne bi bilo tako, mi verjemite, da se Apple ne bi spustil v to kategorijo mobilnih naprav.

Močnejši procesor in večja baterija

Zdaj pa k resnim stvarem. Opazno hitrejši procesor se kar konkretno greje. Ne moti toliko segrevanje ohišja, nisem opazil, da bi doseglo dovolj visoko temperaturo za peko jajc, kakor konkretno omejevanje hitrosti jeder, ki je opazno hitro po zagonu obremenitvenega testa. Kot vedno je treba opomniti, da so tolikšne obremenitve redke in predvsem ne dolgotrajne. Fold8 Ultra bo prežvečil vse, kar mu boste vrgli pod zobe, ne kazal nikakršnih težav, kadar bo sočasno odprtih več aplikacij (večopravilnost), in nudil dobro izkušnjo igranja grafično zahtevnih iger.

Končno je Samsung posvojil novo tehniko baterij. Zaenkrat še skromno, kajti kljub vgradnji baterije z večjo vsebnostjo silicija in ogljika je kapaciteta narasla manj, kot bi lahko. Oziroma kakršna je v zadnjem podobno zasnovanem, velikem in debelem Honorjevem telefonu. Pozabite na dva dneva miru. A napredek glede na lani je. Fold8 Ultra dovoli pet ur polne obremenitve in dvajset ur predvajanja videa na večjem notranjem zaslonu. Pričakovana neprekinjena uporaba je znotraj teh meja, a če izrazim v jeziku poslovnežev, katerim je po novem namenjen: zdržal bo delovni dan, do večera, ko bo dovolj časa za polnjenje.

Samsung ne tekmuje, kdo bo omogočil čim višjo točkovno svetilnost. Po mojem mnenju upravičeno, saj za običajno uporabo ni prave potrebe po še večjem številu. Že lani sem zapisal, da je bila čitljivost na prostem dobra. Zakaj bi bilo letos drugače? Pravzaprav obema zaslonoma težko očitam karkoli bistvenega. Prikaz barv je pravilen, hkrati dovolj živahen, kontrasta ne manjka, zato so lepo vidne podrobnosti vsebin z velikim dinamičnim razponom. Visoka frekvenca osveževanja poskrbi za tekoč prikaz, kar bodo še posebej cenili ljubitelji iger.

Ko gre za zvok, je zgodba nekoliko drugačna. Zvočnika nista tako glasna, kot bi pričakoval, nizkih tonov pa je premalo, zato je zvok precej »plehke« narave. Ko je telefon razprt, prihaja predvsem iz leve polovice ohišja. Ob tem se kar samo zastavi vprašanje, ali bi dodatna zvočnika na desni strani izboljšala prostornost in predvsem celoten zvočni vtis.

Poudarek na večopravilnosti

Uporabniški vmesnik je zame najboljši med različicami Androida. Googlovemu ne seže povsem do kolen, ko gre za preprostost, vendar Samsung ponuja precej bolj zaokroženo okolje storitev, aplikacij in varnostnih funkcij. Večja zamera gre nenehnemu potrjevanju različnih dovoljenj med začetno nastavitvijo ter dejstvu, da za polno uporabo potrebuješ tako Googlov kot Samsungov račun.

Pričakovano so na voljo skoraj vse Samsungove in Googlove funkcije umetne inteligence. O njih sem v prejšnjih testih že toliko pisal, da nima smisla ponavljati opisa vsake posebej. Pomembneje je, da so obstoječe funkcije vse bolj izpiljene, kakšne zares nove pa ni. Nekatere so zame še vedno le pogojno uporabne, predvsem zaradi manjkajoče podpore za slovenščino. Kakšen smisel ima, denimo, glasovno naročilo Geminiju, naj rezervira mizo v bližnji restavraciji, če vem, da tega pri nas ne bo izvedel? A očitno smo se na takšne omejitve navadili. Oziroma se bomo morali.

Kaj torej početi z velikim notranjim zaslonom, če je sprednji zaradi običajnejšega razmerja stranic primernejši za večino vsakdanjih opravil? Odgovor je produktivnost. Všeč mi je možnost, da so na njem hkrati odprte štiri aplikacije. Tri zavzamejo stalna mesta, medtem ko se četrta odpre v plavajočem oknu. Osrednji del zaslona lahko razdeliš tako, da v njem hkrati uporabljaš dve aplikaciji, ki ne potrebujeta veliko prostora. Razmerje med okni prilagajaš z drsnikom. Ko si enkrat urediš delovno površino po svojih potrebah, jo shraniš kot bližnjico na domačem zaslonu. Takšnih postavitev narediš več in vsaka te z enim dotikom pripelje do želene kombinacije aplikacij. Z nekaj eksperimentiranja se zato Fold8 Ultra prelevi v presenetljivo uporabno delovno orodje. Ne bo nadomestil prenosnika, a nekatera opravila, zaradi katerih ste morali poseči po njem, boste zlahka opravili na telefonu.  

Še eno kamero bi lahko nadgradili!

Z izjemo širokokotne kamere, ki je dobila 50-milijonsko tipalo, pri glavni in kameri z optično povečavo ni sprememb strojne opreme. Torej ne tipala ne objektiva. Škoda predvsem pri slednji, saj menim, da je 10-milijonsko tipalo preprosto premalo zmogljivo. Kljub temu fotografije niso neuporabne. Sprednji kameri sta dve, po ena nad vsakim zaslonom, in se podnevi zadovoljivo obneseta. A še vedno se sprašujem, čemu sploh služita, saj zaradi zasnove telefona za selfije brez težav uporabimo katero od zadnjih kamer.

Glavna kamera z 200-milijonskim tipalom podnevi fotografira praktično enako kot lanska. Dinamični razpon je širok, kontrast primeren, barve pa naravne in dovolj izrazite. Obdelava fotografij ni pretirano agresivna. Podobno velja za 2-kratno digitalno povečavo. Omejitve postanejo očitnejše ponoči. Fotografije ostanejo dovolj ostre, vendar se v njih pojavi nekaj šuma. Pri 2-kratni povečavi je tega več in posnetki so pogosto nekoliko mehkejši. Opazna je tudi agresivnejša obdelava.