Samozavedanje, odlašanje in omejevanje

Danes zjutraj sem bral članek o odlašanju. Nevroznanstvenica trdi, da je svoje možgane zmotivirala s prevaro. ?!?

V članku je ob pojasnilu o spoznanju in sprejemanju lastnih omejitev drugi nevroznanstvenik pripomnil, da namen samozavedanja ni “krčenje”, temveč usmerjanje.

Obe stališči sta me zmotili – ne zaradi obeh znanstvenih argumentov, temveč zaradi predpostavke, ki se ju tiho drži: da je rešitev v kontroli. Da moramo nekaj znotraj sebe omejiti, popraviti ali premagati.

1. Je kontrola res pot do osebne rasti?

Zame nadzor – ali ga imenujemo krčenje ali usmerjanje – ni vir svobode, temveč strategija, ki izhaja iz strahu. Iz dvoma, ali smo dovolj. Samozavedanje pa se začne prav nasprotno: z odkrivanjem lastnih meja in zmožnosti, ki jih ne moremo spoznati drugače kot skozi napake.

Če sploh lahko govorimo o “napakah”.

Je spotik in padec pri prvih korakih otroka napaka – ali del učenja?

Če otrok pri hoji ne pada, se ne uči. Če odrasel pri življenju ne greši, se prav tako ne uči. Zakaj bi bilo z odlašanjem kaj drugače?

Je odlašanje res sovražnik napredka – ali pa je del našega naravnega ritma učenja, presnavljanja, dozorevanja? Tudi nevroznanstvenica, ki odlašanje želi odpraviti, je v svojem življenju izkusila odlašanje. Sicer ne ve, o čem govori.

Je torej stvari, ki jih danes ve in zagovarja, osvojila kljub odlašanju ali ravno zaradi tega?

2. Ali lahko sploh “pretentamo svoje možgane”?

Drugi del članka, ki me je zmotil, je trditev, da se moramo motivacije lotiti tako, da “pretentamo svoje možgane”. To me vrača k eni izmed največjih neodgovorjenih dilem sodobne znanosti:

Smo mi enako naši možgani – ali ne?

Velik del zahodne znanosti izhaja iz predpostavke “JAZ = MOJI MOŽGANI“.

Mnoge vzhodne miselnosti pa zagovarjajo, da je duh nad zavestjo, ta nad umom, ter da človek ni reduciran na možgansko tkivo.

Ne glede na to, komu verjamemo, pa je paradoks jasen:

Če sem “JAZ = MOJI MOŽGANI”, kako lahko potem sam sebe pretentam?

Lahko temu rečemo ‘konflikt interesov’? Bo prevladal interes tistega, ki vara, ali tistega, ki bo prevaran?

Tu gre za logični vozel, ki ga trditev nevroznanstvenice nehote razkrije: v isti sapi znanost trdi, da smo mi naši možgani, potem pa govori, kot da smo nekaj ločenega od njih.

Kot da bi imeli v telesu nekakšnega notranjega nasprotnika, ki ga je treba prelisičiti. Če se zavedam, da “trik”, ki ga izvajam, izvajam jaz – ga potem možgani ne vedo tudi sami?

3. Samozavedanje ni uboganje – je izkušanje

Samozavedanje zame ni poslušanje znanstvenikov, psihologov ali gurujskih nasvetov. Tudi ne slepo sprejemanje njihovih metod, teorij ali opozoril.

Samozavedanje je predvsem preizkušanje:
da zbrane informacije preverimo na sebi, v svojem tempu, skozi svoje izzive. Da si dovolimo padce in zmote – ker so to v resnici orodja učenja in ne grožnje, ki jih je treba nadzorovati.

Ko preprečujemo napake, preprečujemo učenje. Ko nadzorujemo vsak impulz, skrčimo svoj prostor svobode. Ko se bojimo lastnih »spotikov«, v resnici omejujemo razvoj svoje zavesti.

In rezultat tega ni večja motivacija, ampak omejenost uma in duha.

Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.

Kot zunanji svetovalec lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.

Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Samozavedanje, odlašanje in omejevanje appeared first on Savus.