»S tekmovanj bom najbolj pogrešala odlične odnose z ostalimi kotalkarji«

Z domačim evropskim prvenstvom v kotalkanju na openskem Pikelcu septembra letos, na katerem je dosegla še eno kolajno z velikih tekmovanj v kotalkanju in-line, tokrat srebrno, je odlična Poletova kotalkarica in italijanska reprezentantka Metka Kuk sklenila svojo tekmovalno kariero. 28-letno Slivenko, po izobrazbi učiteljico, je ljubezen zvabila v Radovljico, kamor se trenutno seli. Čeprav je sklenila svojo tekmovalno pot, se trenutno ljubiteljsko ukvarja z drsanjem, saj trenira na Bledu s tamkajšnjim klubom. Če bo tudi v prihodnje ostala povezana s športom, ki mu je posvetila večji del življenja, zaenkrat še ne zna povedati. Ob tej priložnosti smo se skupaj z njo sprehodili po njeni uspešni karieri, razkrila pa je še marsikaj o svoji kotalkarski poti.

O tem ste že razmišljati, a zakaj ste se ravno zdaj odločili, da obesite kotalke na klin in končate kariero?

Nikoli nisem bila prepričana, kdaj bom končala, a letos se selim v Radovljico in sem zato rekla konec. Evropsko prvenstvo smo imeli doma in se mi je zdel to dober zaključek. Postajam stara, v svoji kategoriji sem najstarejša, tako da nimam več toliko moči. Mislim tudi, da sem v kotalkanju dosegla tisto, kar sem si želela, prej ali slej pa se je bilo treba odločiti za konec.

S kotalkanjem ste začeli pri šestih letih, kar pomeni, da ste bili kar 22 let v tem športu. Kako ste začeli in spoznali ta šport?

Prve kotalke mi je kupila mama, ko sem bila stara dve leti. Z njimi sem vozila okoli hiše in po parku v Tržiču, kjer je tudi kotalkališče. Že kot otrok sem imela tudi rolerje in sem očitno že vadila za in-line. Pri šestih letih sem začela pri italijanskem društvu v Štarancanu na klasičnih kotalkah. Potem pa sem prestopila k Poletu, ko sem začela višjo srednjo šolo leta 2011. Vmes sem tudi drsala pozimi. Že ko sem bila majhna, je bilo pozimi drsališče v Trstu in se spomnim, da me je mama peljala tja drsati. Ko sem prestopila k Poletu, pa sem tam tudi ostala.

Zakaj ste vzljubili kotalkanje?

Vedno mi je bil všeč ta šport. Mama pravi, da sem tudi sama prosila za prve kotalke. Poskusila sem tudi druge športe, kot sta gimnastika ali balet, a mi je bilo kotalkanje vedno najbolj všeč in sem se z njim tudi ukvarjala z večjo lahkoto. Če povem po pravici, sem malo lena. Pri gimnastiki mi je bilo mučno, kotalkanje pa mi je vedno prišlo z lahkoto in sem tam ostala. Še zdaj zgleda, ker še naprej drsam in mi je še vedno všeč.

Dosegali ste odlične rezultate na različnih tekmovanjih, tudi evropskih in svetovnih. Kateri uspeh vam največ pomeni?

Vsak je pomemben na svoj način, nimam najljubšega. Od evropskih prvenstev bi rekla, da zadnji, ker je bil pri Poletu, od svetovnih pa na Kitajskem leta 2017, ker je bilo prvič, da sem šla iz Evrope. Všeč mi je potovati, zato je bila to zame posebna izkušnja.

Od leta 2015 ste bili članica italijanske reprezentance. Kakšne odnose ste imeli z vodilnimi v reprezentanci in z drugimi kotalkarji?

V vseh teh letih sem sklenila odlične odnose tako z vodilnimi v reprezentanci kot z drugimi kotalkarji. Vzdušje je bilo vedno prijetno, trenerji in selektor reprezentance so me dobro poznali, zato so tudi vedeli, kako ravnati z mano med tekmovanji. Vsako tekmovanje pa sem tudi spoznala nove kotalkarje in sklenila veliko prijateljstev. Med tekmovanji nas je vodstvo vedno spodbujalo, da smo si med sabo pomagali in navijali eden za drugega. V sobah so nas porazdelili po kategorijah, kar je pomenilo, da so bile moje cimre vedno tudi moje tekmice. Prepričana sem, da bom ta vidik tekmovanj najbolj pogrešala.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.