S premišljeno didaktiko do rasti znanja slovenščine

Učitelj mora biti strokovnjak, ki učence na razne načine pripelje do minimalnih standardov, ki prepozna stopnjo otroka in njegovo kognitivno sposobnost, ki pozna inkluzivno pedagogiko in različne učne pristope, ki zna, kako učence motivirati, da govorijo slovensko - tudi tiste, ki prihajajo iz okolja, kjer slovenščina ni prvi jezik. Da danes učiteljski poklic zahteva veliko truda, energij, tudi stalnega usposabljanja in prilaganja hitrim družbenim spremembam, je bilo še kako dobro razumeti v torek v Feiglovi knjižnici v Gorici, kjer je Slovenski raziskovalni inštitut skupaj z Univerzo v Novi Gorici in Narodno in študijsko knjižnico izpeljal predstavitev monografije Pogledi na didaktiko slovenščine: pouk slovenščine v osnovni šoli s slovenskim učnim jezikom v Italiji.

Uvodoma sta navzoče nagovorila Slorijev direktor Devan Jagodic in Rok Žavcar v imenu Univerze v Novi Gorici, zatem se je z avtoricama monografije, Barbaro Baloh in Majo Melinc Mlekuž, pogovarjala Sonja Klanjšček, ravnateljica Večstošenjske šole Doberdob. Avtorici sta povedali, da sta z monografijo zaokrožili dve desetletji pedagoškega in raziskovalnega dela, v času, ko so se slovenske šole v Italiji precej spremenile.

V šolah temeljite spremembe

»V slovenskih šolah se je zgodila tiha, a zelo temeljita sprememba – demografska, jezikovna, pedagoška. Dolga leta sva o tem razmišljali vsaka na svojem področju in v svoji praksi, potem pa se je pokazalo, da so izzivi učiteljev v resnici isti: kako učiti v razredih, kjer prvi jezik in drugi jezik sobivata, kjer se slovenska šola nahaja v italijanskem jezikovnem okolju in kjer se pričakovanja staršev, institucij in učencev premikajo. Zdelo se nama je, da bi bilo neodgovorno, če tega strokovnega in osebnega zorenja ne zaokroživa v monografijo, ki lahko postane opora učiteljem. Pomemben je bil trenutek, ko sem opazila, da večina pogovorov z učitelji ni več o ‘težavah’, temveč o iskanju rešitev. Zaznala sem pripravljenost na spremembo in željo po strokovni podlagi. To je bil znak, da je čas, da izkušnje, akcijsko raziskovanje in vse te pogovore sistematizirava in jim dava teoretično-ogrodno obliko,« je razložila Maja Melinc Mlekuž, medtem ko je Barbara Baloh pojasnila, da je slovenščina v vrtcih in šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji prvi jezik, za mnoge učence pa dejansko drugih jezik.

»To je ena osrednjih sistemskih dvojnosti našega šolskega prostora, ravno te sistemske dvojnosti pa so rdeča nit monografije. V izhodišču sva želeli pokazati, da to ni anomalija, temveč realno stanje, okoli katerega je treba na novo oblikovati didaktiko. V monografiji sva te dvojnosti obravnavali na treh ravneh; na ravni jezikovnega profila učencev, pri čemer sva pokazali, da učitelj nikoli ne uči enega jezikovnega razreda, temveč hibrid jezikovnih poti; na ravni didaktičnega odločanja, saj se učitelj mora vsak dan odločiti, kolikšna naj bo zahtevnost prvega jezika in koliko naj se približa začetni ravni drugega jezika; na sistemski ravni celoten šolski sistem implicitno pričakuje prvi jezik, medtem ko realnost razredov kaže na drugi jezik. Zato je potrebna redefinicija standardov, učbenikov in podpore učiteljem,« je povedala Barbara Baloh in poudarila, da za učitelje to pomeni predvsem zavestno gibanje na kontinuumu med prvim in drugim jezikom: odločanje ni več »nižanje zahtev«, ampak strokovno uravnavanje, da je učenje hkrati dostopno in napredujoče.

Sodelovalo 22 učiteljic

Med nastajanjem monografije sta se avtorici pogovarjali z dvaindvajsetimi učiteljicami, ki se vsako leto soočajo z različnimi razredi, zaradi česar je potrebno stalno prilagajanje stopnji jezikovnega znanja otrok. Med predstavitvijo monografije sta avtorici spregovorili o motiviranju otrok, da tudi izven razreda govorijo v slovenščini; pomagati jim je treba, da se vživijo v jezik, da je zanje pomemben za sporazumevanje. Pri tem so navzoči ugotavljali, da se je tudi družba spremenila, komuniciranja je žal vedno manj, tempo življenja je hiter, časa za pripovedovanje je (pre)malo. Jezika se sicer gre učiti tudi preko igre, uporabljati ga je treba tudi v prostem času, v najstniških letih so pomembna prijateljstva v slovensko govorečem okolju.

Otroci so sicer med jezikovnim učenjem potrebni stalne podpore in spodbude s strani učiteljev, tudi starši jih morajo podpirati. Na predstavitvi so spregovorili tudi o bralnih navadah in opozorili, da otroci radi berejo slikanice v slovenščini; ko se pojavi čas za zahtevnejša besedila, včasih prihaja do težav. Avtorici monografije sta poudarili, da je za učenje in branje kakorkoli bolj zanimivo gradivo, ki je umeščeno v sedanji prostor in čas. Če je literarno delo pri srcu učitelju, ga bo najbrž vzljubil tudi učenec. Iz publike je bilo slišati, da je pomembno povečati priložnosti uporabe jezika tudi izven šolskega okvira.

»Želeli bi si, da monografija pokaže, da jezikovna heterogenost v slovenskih šolah v Italiji ni ovira, ampak dejstvo, s katerim je mogoče strokovno in ustvarjalno delati,« je ob zaključku srečanja poudarila Barbara Baloh. V ospredju naj bo zato sporočilo, da se lahko kakovosten pouk slovenščine dogaja tudi v razredih, kjer je slovenščina za marsikaterega učenca šele nastajajoči jezik. »Če ima učitelj jasno pot, razvojne cilje in didaktično orodje, se tudi kompleksni razredi spremenijo v okolje napredka – za vse učence. Najin prvi namen je bil torej dati učiteljem občutek, da niso sami in da je mogoče s premišljeno didaktiko ustvariti pogoje, v katerih slovenščina raste,« sta poudarili Maja Melinc Mlekuž in Barbara Baloh. Drugo ključno sporočilo je, da je vsak učenec učenec jezika, ne glede na to, ali slovenščino govori doma ali ne.

Raznolikost je realnost

»Ko se tega zavedamo, prenehamo razmišljati v kategorijah močni–šibki, temveč v kategorijah jezikovnih poti, ki so različne, a enako legitimne. Bralkam in bralcem želiva dati občutek, da se kakovostno poučevanje slovenščine ne začne pri učbeniku, ampak pri opazovanju učencev, pri razumevanju njihovega jezikovnega ozadja, pri postopni gradnji znanja in pri ustvarjanju varnega prostora rabe. Jezikovna raznolikost naših šol je danes realnost. S pravimi pristopi je lahko tudi njihova priložnost. To je temeljni okvir monografije in razlog, zaradi katerega sva jo napisali,« sta sklenili avtorici monografije.