»S humanitarci v Ugandi gradimo vodnjak in učilnico«

Začetek je bil težak, najbrž pa so taki začetki vseh dobrodelnih organizacij, pravi Petra Mežnarc, prostovoljka in predsednica mladega društva Upanje za otroke Afrike, ki z botrstvom podpira šolanje in izobraževanje na afriški celini. Po prvih uspešnih letih delovanja se društvo zdaj vključuje tudi v zahtevnejše projekte, kot je gradnja dveh objektov – učilnice in vodnjaka – v Ugandi.

Dobrodelno društvo s sedežem v Izoli sodeluje tudi s šolami v Gambiji in Tanzaniji, botrom pa omogoča, da se odpravijo na obisk svojih varovancev v Afriko. Tudi Petra Mežnarc je decembra obiskala Gambijo, kjer podpira Maimuno, deklico, ki obiskuje deveti razred. Obiskala je vseh pet šol, s katerimi društvo trenutno sodeluje. Vsakič se jim pridruži še nova šola, je povedala.

Največ pa društvo sodeluje z osnovnima šolama v krajih New Yundum in Sukuta v Gambiji, je še pojasnila Petra Mežnarc, naša tokratna intervjuvanka. Humanitarka, ki se je v Izolo preselila pred desetimi leti, se ukvarja s komunikacijo in digitalnim marketingom, pa tudi z novinarstvom kot sodelavka spletnega portala Obala plus in z objavo popotniških člankov.

Decembra ste odpotovali v Gambijo v sklopu svojega delovanja v dobrodelnem društvu Upanje za otroke Afrike. To pa ni bilo vaše prvo potovanje v Afriko ... Kako se je pravzaprav vse začelo?

Društvo deluje dobra tri leta, vse pa se je začelo z mojim prvim potovanjem v Gambijo. Takrat sem preko drugega društva plačevala izobraževanje deklice in po šestih mesecih sem se odločila, da grem pogledat in se na lastne oči prepričam, da družina res dobiva denar, ki ji je namenjen.

Ko sem prispela v Gambijo, sem izvedela, da ne mama ne deklica nista nič vedeli o tem. Spoznala pa sem učitelja iz šole, ki jo je obiskovala deklica, in je vodil krajevno dobrodelno društvo. Debatirala sva o tem, kaj bi lahko naredili, da bi denar, ki ga pošiljamo, res prišel v roke družin. In to je bil tudi povod za nastanek društva Upanje za otroke Afrike, ki smo ga skupaj s podobno mislečimi ustanovili po moji vrnitvi domov.

Kje izvajate svoj program botrstva?

S programom botrstva delujemo na Zanzibarju, torej v Tanzaniji, in v Gambiji. Smo se pa odločili, da bomo sodelovali pri večjih projektih, tako da smo se povezali z dobrodelnim društvom v Ugandi, kjer nimajo niti prave učilnice. Prostor, v katerem poteka pouk, namreč nima prave strehe in tal. Učijo se na goli zemlji. Decembra smo zato začeli zbirati za učilnico in za gradnjo vodnjaka v istem naselju, to je v kraju Bugiri v vzhodni regiji Ugande.

Na daljavo pomagate predvsem z botrstvom in z zbiranjem denarja za gradnjo objektov, kako pa na kraju samem? Kako potekajo vaši obiski?

Gre za delovne obiske. Ponavadi to poteka tako: preden odpotujemo, zberemo denar in potem se tam pogovorimo s partnerskimi šolami, da nam povedo, kaj v tistem trenutku šole ali otroci potrebujejo, nato jim tam kupimo vse potrebno.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.