Rudi Čmak, dolgoletni poslovodja nekdanjega Pohištva: »Trudim se obraniti spomin na trgovino«

V prostore našega uredništva je prišel Rudi Čmak. Kot smo že pisali, je v pripravi knjiga spominov na življenje v stavbi na Ljubljanski 17. Urejenega gospoda na ta naslov veže kar nekaj desetletij spominov. Mnogi se ga spomnite kot poslovodje nekdanjega Pohištva; morda vam je ravno on prodal pohištvo, ki bi vam utegnilo služiti še danes.

»Pred časom sem že bil tukaj, ena gospa mi je vse pokazala. A najbolj so me zanimale tiste luknje … tiste, ki so bile včasih res grozljive,« misli na prostore nekdanjih priporniških celic, ki so danes vinske kleti.

Rudi Čmak je skoraj 30 let delal prav v tej hiši. Bil je poslovodja v trgovini Pohištvo, ki je desetletja opremljala domove Kočevja in širše okolice. Zanj to ni bila le lokacija službe, temveč prostor, v katerem je preživel največji del svojega odraslega življenja.

Danes, skoraj tri desetletja po upokojitvi, se spomin vrne z neverjetno jasnostjo.

Hiša, ki je hranila zgodbe — od bunkerja do pohištva

Trgovino so odprli maja, leta 1969, v istem obdobju, ko se je odprla tudi Nama. Tistega davnega leta je imela hiša popolnoma drugačno podobo.

»Tam, kjer je bila pozneje kotlovnica, je bil včasih bunker. Mislim, da je bila tam policijska samica,« pravi.

V stavbi je bila pred trgovino najprej milica, še prej bolnišnica. Ko se je objekt preurejal v trgovino, je bilo treba vložiti ogromno fizičnega dela.

»Premog smo imeli kar v notranjih prostorih. Ročno smo ga metali v tisto luknjo, potem pa še naprej do peči. To je bilo težko delo.«

Za tiste čase je bilo sicer dokaj urejeno, vendar za pohištvo mizerno. Ni bilo tako urejeno, kot bi si človek želel. Zidove so podrli, celice so porušili. Prizidkov je bilo veliko, prostor je bil temen in hladen. Največ težav pa je povzročal strop.

»Bil je lesen, zato so ga znižali z visečimi ploščami. Te plošče pa … niso bile najbolj varne. Kdaj je kakšna celo padla. Enkrat smo imeli lepo postavljeno spalnico, pa je plošča čez noč padla naravnost na vzmetnico. Potem si moral kar gledati, da ti ne pade še naslednja na glavo.«

Ko so popravljali in rušili strop, ga je presenetilo, kako improvizirano je bilo vse skupaj narejeno. »Ko sem videl, na kakšen način so bile pritrjene … sem se držal za glavo,« se nasmehne.

Trgovec s srcem

Sogovornik se še danes spomni, kako se je učil za trgovca: tri ali štiri mesece teorije, vse ostalo praksa. Leta 1958 se je šel učit za trgovca v Tehniko, ki je bila nekoč v prostorih današnje Pikapolonice.

»Imeli smo štiri oddelke: železnino, avtodele, galanterijo in pohištvo. Vsak oddelek je imel svojega odgovornega. In v tistih časih je trgovina potrebovala trgovca – strokovnjaka.«

Če si delal v avtodelih, si moral vedeti vse, pravi. »Ni pomagalo, da si bil profesor ali inženir. Če nisi poznal artiklov, si bil izgubljen. Trgovca ni več. Niti v železnini niti v gradbenem materialu. Ni več nikogar, ki bi ti znal svetovati,« opaža. Trgovca je treba vzgojiti in pripraviti, je odločen.

Očitno je, da je bil naš sogovornik trgovec z veliko začetnico.

V Pohištvu skoraj do konca

V službo je na Ljubljansko 17 hodil do leta 1997. »Ko so začeli ukinjati trgovine, sem šel za tri leta na zavod in nato v pokoj. Trgovina je bila potem sicer še nekaj časa odprta.«

Delal je z dušo in srcem – to je očitno že iz načina, kako še danes govori o blagovni tradiciji. Zasvetijo se mu oči, ko se spominja zlatih časov.

»Mi smo prodajali blago iz cele Jugoslavije: iz Novega Sada, Šabca, Kruševca … iz Bosne, iz Banjaluke, kjer je bila dobra tovarna. Na Hrvaškem je bilo toliko dobaviteljev, da jih danes ne znaš več prešteti,« se spominja.

Prostor, ki se je spreminjal z ljudmi

Stavba se je nenehno spreminjala, pravi. »Vsake toliko let se je kaj prenovilo. Nekaj novega je prišlo, nekaj starega ostalo. In tako je hiša rasla skupaj z nami.«

Ko je prišel pogledat stavbo danes, ga je preplavil val spominov. Vse se je na nek način vrnilo, vrnila se je stara stavba in ljudje, ki so bili del Pohištva. V času njegovega poslovodstva se je na mestu trgovca zvrstilo okoli trideset ljudi.

»Tukaj sem bil skoraj celo življenje. In čeprav so bila leta težka, finančno omejena, fizično naporna … je bilo lepo. Drugačni časi so bili. Drugačni ljudje.«

Včasih pohištva nismo mogli naročiti po spletu – potreben je bil obisk prodajalne in oseben stik s trgovcem. Pohištva ni bilo na pretek kot danes, je bilo pa izjemno kakovostno in masivno. Spomni se ogromnih omar, ki so jih s težavo prestavljali ven ali notri v prostore trgovine. Na začetku niso imeli prevoznega sredstva za dostavo pohištva in so ga po mestu razvažali s posebnim vozičkom. Takšni časi so bili – in to je bilo normalno. Danes bi končali najmanj na policiji.

Gospoda še danes kdo ustavi na cesti in mu pove, da se ga spomni iz Pohištva ter da ima doma spalnico iz trgovine. »Priznam, da sem nekatere ljudi, ki se mene sicer spomnijo, pozabil.« V trgovini se je namreč zvrstilo ogromno ljudi.

Kakšnega kupca so tudi zapisali v knjigo in mu odložili plačilo – v časih, ko je bila denarnica bolj polna.

»Kakšni občutki vas prevzamejo, ko greste mimo stavbe?« smo na koncu vprašali gospoda.

»Čas se zavrti nazaj in trudim se ohraniti spomin na Pohištvo,« zaključi ob odhodu iz prostorov, ki so bili del njega toliko časa.

Hišo na Ljubljanski 17, ki jo mnogi še danes imenujejo »bivše Pohištvo«, je napolnil s posebno energijo. Več kot očitno je bil pomemben del mozaika njene zgodbe.