Roman brez zgodbe, ki je hkrati zgodba vseh nas

V občinskem parku v Zagraju so v soboto slovesno vročili literarno nagrado Roberto Visintin, poimenovano po prerano preminulem domačinu iz Martinščine, ki jo istoimenska fundacija in združenje Knjiga ob 18.03 vsako leto podeljujeta izbranemu literarnemu ustvarjalcu mlajše generacije. Na letošnjem 5. natečaju je slavila rimska gledališka igralka, dramaturginja in voditeljica kulturnih programov na radijski mreži Rai3 Gioia Salvatori s knjižnim prvencem Avere una brutta natura (Imeti grd značaj).

Srečanje je uvedel Paolo Polli, ki je povedal, da se z njim zaključuje uspešen pomladanski niz srečanj Knjiga ob 18.03. Ponudil je deset dobro obiskanih predstavitev, ki so se v letošnjem posebnem letu Evropske prestolnice kulture še izraziteje usmerile v čezmejno dimenzijo, tako s predstavitvami del slovenskih avtorjev kot tudi z izvedbo nekaterih srečanj v Novi Gorici. Polli se je občinstvu zahvalil za zvestobo, ki je po njegovih besedah dodatna spodbuda in obveza za organizatorje kljub skromnim finančnim sredstvom, s katerimi razpolagajo.

Predstavil je zmagovalko nagrade Visintin, ki se je uveljavila v zelo številni konkurenci. Do konca lanskega leta so od založnikov prejeli na ducate predlogov knjig, med njimi izbrali deseterico najboljših, med temi pa je žirija (Emanuela Masseria, Mario Brandolin in Marco Menato) nazadnje izbrala zmagovalko. Gioia Salvatori med drugim nastopa tudi kot stand-up komičarka v popularnih televizijskih oddajah, kar je zaznamovalo tudi njen knjižni prvenec. Ker ga je treba pač uvrstiti v nek žanr, so ga označili za roman, vendar gre za zelo posebno sorto romana. V resnici je sestavljen iz drobcev pripovedi, prebliskov, humorističnih in obenem prodorno pripovednih odlomkov v prozi, včasih pa tudi v verzih. Knjigo je mogoče prebirati tudi s preskakovanjem, »zapping je v tem primeru celo priporočen«, je dejal Polli in tu pa tam izbirati razpoloženju primerne odlomke.

Glasovi številnih žensk

Člani žirije so nato utemeljili razloge za izbiro. Pritegnil jih je že domiseln naslov, barvita in iskriva platnica, posebej pa sveža inovativna vsebina. »Ko sem brala knjigo, sem v sebi slišala glasove številnih žensk in njihovih vsakodnevnih težav,« je dejala predsednica žirije Masseria. Pisateljica jih predstavlja v tragikomičnem ključu, kar je po svoje že osvobajajoče.

Menato je dejal, da je slog pisanja hiter, tekoč, brez vsakršnih pravil. To je roman brez prave zgodbe, obenem pa je to zgodba vseh nas, podana z izvirnim pristopom in svežino. Brandolin je v knjigi poleg humorja cenil tudi tankočutnost in globino, s katero se je Salvatorijeva lotila vprašanja osamljenosti, posebej žensk, v resnici pa slehernega človeka v sodobni potrošniški družbi, kjer si domišljamo, da smo preko družbenih medijev tesno povezani z vsakomer, v resnici pa nam manjkajo pristni človeški stiki.

Protagonistka, za katero je avtorica črpala navdih v lastnih tegobah pa tudi v številnih likih prijateljic in znank, je zato nevrotična, zmedena, negotova. »Rekla bi, da je to zvetrana ženska, ki si lasti pravico biti taka, nepopolna, včasih nekoliko neuravnovešena, vendar pristna in človeška,« je povedala Gioia Salvatori. Na spodbudo članov žirije je prebrala več odlomkov iz sočne knjige, ki ohranja strukturo in prvine komičnega gledališkega monologa. V njeni izvirni interpretaciji je tako zaživel sproščen gledališki spektakel, ki je prebil pregrado z občinstvom in se sprevrgel v sproščen dialog, v katerem se je pisateljica z veseljem odzivala na želje in spodbude publike.