Rolling Stones: Foreign Tongues

Polydor, 2026

Piše: Matej Krajnc

Glasbeno novinarstvo zadnja leta držijo na nogah populistične eksklamacije, da je dobro vse, kar sproducirajo legende, saj da so le še med nami. “Kak boš pa ti, ko boš 80!” pa je argument oboževalske baze. Drži, a kljub temu ni vse zlato, kar je 70+. Čestitke za dolgoživost, vendar nove plošče Springsteenov, McCartneyjev ali Stonesov ne izpričujejo umetniške konsistence. So pa seveda oktogeneriki, katerih umetniška moč ne upada, nasprotno, denimo Dylan ali Willie Nelson, ki je že čez 90; oba delata zdaj svoje najboljše stvari. Prav tako se ne dajo Neil Young, Van Morrison, John Hiatt in še kdo. Vse dokler obstajajo taki, je opravičevanje onih drugih neumestno. Smo pa različni, drži.

Hackney Diamonds so bili pred tremi leti docela pogrešljiv album. Podobno je tudi tokrat, ko se vesoljno glasbeno novinarstvo navdušuje (kot se je že ob Diamonds), da je pričujoči album umetnina. Daleč od tega, je pa nekolikanj boljši od Diamonds. Stonesi so najboljši, ko se ne grejo produkcije, vzamejo akustične kitare in slide, pa grejo v repertoar bluesa in starega rokenrola; tak izlet jim na albumu Blue And Lonesome leta 2016 zaradi sterilnosti produkcije sicer ni uspel, na zadnjih dveh ploščah pa, in čeravno so kritiški zapisi govorili drugače, sta predelavi Beautiful Delilah (čeprav Jagger uniči rimo) in You Know I’m No Good Amy Winehouse poleg Keithovega pevskega izleta Some Of Us in countryjevske pesmi Ringing Hollow najboljši izvedbi na novi plošči. Stonesi sicer res nabrusijo glasbila, a obrazci zvenijo kljub temu generično (tudi zaradi produkcije), pa tudi kakovost besedil Micka Jaggerja drastično upada; kot je bila na prejšnji plošči pesem Angry dokaz, da je vsak kliše dober, če je ob njem riff, je tako tudi tokrat z večino singlov, ki so jih poslali v predogled, posebej pa s pesmima, kot sta denimo Never Wanna Lose You ali Mr. Charm. Ko pomislim, kaj bi iz takih klišejev naredil Dylan! Rough And Twisted, In The Stars in Divine Intervention tako niso nič posebnega, Jagger pa (ki pa, in tu kapo dol, mu moč glasu ne upada) ujame dober avtorski trenutek v Hit Me In The Head, kjer duhovito zapoje: “One of these days gonna fall down dead / And I’ll go a lot quicker if you hit me in the head.” Ravno zato Stonese še vedno poslušam skozi besedila, ne skozi nažiganje. A večina poslušalstva se na besedila ne ozira in tudi generičnost jih ne moti, zato ni čudno, da bo album najbrž obveljal za pozno klasiko Stonesov, čeprav niti približno ne more ob bok albumom Aftermath, Between The Buttons, Beggars Banquet, Let It Bleed, Sticky Fingers, Exile, celo Goat’s Head Soup ali Steel Wheels ne. A ljudstvo od Stonesov žal že dolgo ne pričakuje več sporočil in rockovske poezije. Škoda. In 14 pesmi je očitno preveč. Selekcija že dolgo ne obstaja več.

Na albumu je pester nabor gostov, nekaj pesmi je še s snemanj za Diamonds, tako da je tu spet sir Paul, tu so Robert Smith, Steve Winwood in Bruno Mars. Produciral je Andrew Watt, ki je Stonese očitno znal približati temu, kar se dandanes od njih pričakuje: da bodo ostali živi in da si bo Keith izmišljal nove stare riffe. Vse skupaj pa bo zvenelo bombastično za radio in streaminge. Če je to merilo, je album seveda instantna klasika.