Ribniška potomka najstarejše trte še nikoli tako bogato obrodila

V prijetnem in slovesnem vzdušju je za zidovi ribniškega gradu potekala tradicionalna trgatev potomke najstarejše trte na svetu, mariborske modre kavčine, ki so jo v Ribnici posadili leta 2019. Letošnja letina je bila izjemno bogata, saj so na trti natrgali kar 30 polnozrnatih grozdov. Obred, ki je menda edinstven med slovenskimi vinogradniki, se je začel s himno domačih vinogradnikov, ki prepeva o deželi suhe robe in društvu Svetega Martina, avtorja Žige Bižala, ter krajšim nagovorom prvega med enakimi, predsednika Janeza Rusa.

Zatem je do besede prišel ribniški župan Samo Pogorelc, ki je po protokolu gospodar trte. Ni mogel skriti svojega navdušenja, da je v družbi enkratnih gospodov, ki so bili seveda tudi ob tej priložnosti uniformirani, v svojih bordo rdečih brezrokavnikih, belih srajcah z lesenimi metuljčki, klobukih in črnih hlačah.

Tisto, kar potrebujemo vsak dan

»Če imaš taka opravila, je v bistvu privilegij županovanja,« je dejal. Kot je poudaril, je lepo priti v grad med ribniške vinogradnike in njihove podpornike, saj se v današnjem hitrem tempu življenja tukaj čas nekoliko ustavi. »Tista pristna in prava energija je nekaj, kar bi potrebovali vsak dan,« je dejal in dodal, da je vesel in ponosen na svoje vinogradnike.

Tudi trta je letos lepo obrodila, saj so pridelali skoraj 30 grozdov. Ob tem že snujejo nove načrte. Na predlog Staneta Kocutarja naj bi na drugi strani zasadili še eno trto in tako zasaditev dopolnili simetrično. »Naši vinogradniki so idejo že pograbili in mislim, da bo kmalu spet akcija za novo trto,« je napovedal.

Niso na grbi ne Bogu ne narodu

Čeprav so uradno društvo, so Ribniški vinogradniki edini v državi, ki pod tem imenom pravzaprav niso nikjer registrirani. In niso nikomur na plečih, še najmanj pa bi od kogar koli za svojo dejavnost, kot je povedal včasih tudi hudomušni predsednik Janez Rus, »žicali« denar.

Za njihovo pokončnost jim je hvaležen tudi župan. »Temu ni kaj dodati. So ljudje, ki so res prostovoljci. Tako kot sem rekel: ne bomo jih našli v AJPES-u. Ko bi bilo takih še več,« se je župan na široko nasmejal.

Bolj uraden, vsaj na začetku, je bil Stane Kocutar, ki je ribniškim vinogradnikom zaželel, da bi bilo letošnje leto začetek velike, dolge zgodbe, ki bo trajala in vsako leto prinašala veselje. »In kot je rekel Janez, z majhnim popravkom, brez zamere: vi zdaj ne postajate vinogradniki, vinogradniki so tisti, ki gojijo trto, ampak postajate vinarji, kletarji,« jim je na dušo položil vsestranski mariborski viničar.

Po vrsti so trgali

Nato se je začel najbolj slovesen del obreda, trganje letošnjega pridelka. Po lestvah in s škarjami v rokah so to nalogo poleg župana opravili še Matjaž Gruden s Trubarjeve domačije na Rašici, kjer prav tako raste potomka modre kavčine, za katero skrbijo ribniški vinogradniki, Stane Kocutar, nekdanji ribniški župan Jože Levstek, v času katerega je potekala tiha diplomacija o prevzemu cepiča trte, skrbnik trte Franc Mršnik, ki je bil tudi tokrat deležen pohval, da potomka tako lepo napreduje, ter poslanec v državnem zboru Vinko Levstek. Nazadnje je trgal tudi predsednik, ki po dolgem času ni iz »vrst« Lovšinovih. Teh priimkov je namreč največ v društvu, a med seboj niso v sorodu.

Pridelek so nato zmleli. Špičkov Janez bo naprej skrbel, da bo mošt šel v vino. Hkrati so sprešali še nekaj grozdja potomke, ki raste ob hiši Janeza Lovšina v Slatniku.

Ob pogledu v refraktometer, ki meri vsebnost topnih snovi v grozdnem soku, predvsem sladkorjev, je dejal: »Imeli smo 29 grozdov v skupni teži 6,40 kilograma, s 86 Oechslejevimi stopinjami (Oe). Za primerjavo: ob prvi trgatvi leta 2022 smo imeli le tri grozde s 66 Oe, leta 2023 je bila sladkorna stopnja 63 Oe, leta 2024 pa 75 Oe.«

Ko župan v roke vzame harmoniko

Po opravljenem delu je harmoniko najprej v roke vzel nekdanji predsednik Pavle Hočevar, ki se je za ves protokol in nasploh za to, da vsi obredi, bodisi rez trte bodisi trgatev, potekajo na tako visoki protokolarni ravni, zahvalil prav tako nekdanjemu predsedniku Janezu Lovšinu – Dasotu.

Da zna dobro vleči meh diatonične harmonike, je v nadaljevanju pokazal tudi župan Samo Pogorelc z Miheličevima in Slakovima uspešnicama. Pri tem je imel izdatno pomoč Slavca Rusa, ki je pel in igral na pozavno, med prijatelji pa je znan tudi kot tisti, ki ima pod Sveto Ano vinograd na najvišji nadmorski višini pri nas.

»Celo zgodovino, vsaj kolikor jaz vem, so bile neke čudne borbe med Ribničani pa Laščani pa Kočevarji na drugi strani. Ampak tale zgodba je res fenomenalna, tako da upam, da se bo razvijala naprej,« je zares mislil in povedal Matjaž Gruden, sicer direktor zavoda Trubarjevi kraji.

Predsednikova je bila prva. In bila je tudi zadnja. S poudarkom, da društvo nima blagajne in tudi kase ne.

»Pare na sunce, bato«

»Se pravi, da nas dacarji ne poznajo. Je že tako, da za vsa snidenja, na katera povabimo tudi naše družice, in za vse, kar je povezano z denarjem, pri nas velja eno samo pravilo: ‘Bato, pare na sunce.’ Ali po domače: ‘Čisti računi, dolga ljubezen.’ Kaj naj še rečem? Naša druženja so mešanica zabavnega in protokolarnega, še posebej vsakega 11. novembra ob 11. uri in 11 minutah, ko se začne ribniški obred ob krstu vina. Globoko se poklonimo svetniku Martinu, nato razvežemo jezike, se prepustimo zvokom frajtonarice, pogledu v kozarce, dobremu prigrizku, tudi z našim vinom, in se razidemo brez uradnega zapisnika,« je scenosled razkril Janez, ki je med drugim, ko druščina stakne glave, zadolžen za obvezno deklamiranje Prešernove Zdravljice.

Dodana vrednost letošnje trgatve je bil tudi sklep, da se bodo ribniški vinogradniki pobratili z vinogradniki iz Moravskih Toplic, kar je še posebej pozdravil tudi Stane Kocutar, ki se, mimogrede, vsakič brez razmisleka in zadržka odzove povabilu Ribniških vinogradnikov, za katere meni, »da jim ni para na zemeljski obli«. Ni ga, ki se s tem ne bi strinjal.

(mgć)