Revščina starejših – spregledana realnost slovenske družbe

Na prvi pogled je Slovenija videti kot urejena socialna država. Imamo pokojnine, zdravstveno zavarovanje, dostop do osnovne oskrbe, različne podporne mehanizme za ranljive skupine. Na papirju delujemo kot država, ki skrbi za svoje prebivalce, tudi za tiste, ki so svoje aktivno delovno življenje že končali. A pod to lepo urejeno fasado se skrivajo zgodbe, ki jih prepogosto spregledamo – zgodbe starejših ljudi, ki kljub desetletjem trdega dela, ustvarjanja in plačevanja prispevkov državi, danes živijo v revščini. To niso le posamezni primeri, temveč sistemska težava, ki jo družba prevečkrat ignorira. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je leta 2023 pod pragom tveganja revščine živelo skoraj 96.000 upokojencev. To pomeni, da skoraj vsak peti starejši človek v Sloveniji preživi mesec z manj kot 903 evri – zneskom, ki v času rekordne inflacije in podražitev komajda zadostuje za najosnovnejše življenjske stroške. In to v družbi, kjer se vsakodnevno pogovarjamo o dvigih cen hrane, položnicah, draginji in energetskih stroških, medtem ko številni starejši že dolgo ne govorijo več o izbiri, ampak o preživetju.

Zdi se, da smo starejše potisnili na rob. Revščina med njimi ni samo številka v poročilu. To so hladna stanovanja, kjer pozimi temperatura redko preseže 15 stopinj. To so prazni hladilniki, kjer se štedilnik vklopi le občasno, ko si lahko privoščijo nekaj več kot kruh in mleko. To so ljudje, ki ne upajo vklopiti grelne odeje, ker ne razumejo novega tarifnega sistema in jih je strah, da položnic ne bodo mogli plačati. To so mame in očetje, babice in dedki, ki so se nekoč odrekali, da so njihovi otroci imeli nekaj več. Danes pa živijo z občutkom, da jih je družba pozabila.

A obstajajo tudi svetle točke. Ena takšnih je projekt Vida, ki deluje v okviru društva Humanitarček. Gre za družbeno odgovoren in na trenutke družbeno-kritičen projekt, ki je nastal kot glas generacije, ki je ni na družbenih omrežjih. Projekt je dobil ime po gospe Vidi M., prvi upokojenki, ki so ji želeli pomagati, a jim žal ni uspelo, ker je gospa umrla za pljučnico, preden so ji uspeli postaviti udobno hiško. Vendar so iz njene zgodbe nastale tisoče drugih, uspešnih. Projekt danes pomaga več kot 3.500 starejšim, doslej pa so jih podprli že več kot 20.000. Pomoč v okviru projekta ni le v obliki hrane ali plačila položnic. Ekipa Humanitarčka starejšim pomaga tudi pri prilagoditvi stanovanj, vključevanju v lokalno skupnost, pri plačilu dolgov, pa tudi pri manjših stvareh, ki pomenijo veliko – pri torti za rojstni dan, prvem obisku morja, s pogovorom po telefonu. Projekt temelji na dostojanstvu in celostni pomoči. Cilj ni, da bi starejši ostali odvisni od pomoči, ampak da bi se v dveh letih postavili na lastne noge in ponovno zaživeli čim bolj samostojno.

Posebno poglavje projekta je sistem toplih obrokov. Starostniki pojedo malo, zato je še toliko pomembneje, da je obrok hranljiv, lepo postrežen, sveže pripravljen. V mestih sodelujejo z dostavnimi službami, na podeželju pa z lokalnimi gostinci. Nekateri si obroke prevzamejo sami, s pomočjo bonov, nepomičnim pa jih dostavijo na dom. In vedno znova se potrjuje, da je lepo postrežen obrok – na krožniku, z vilico in prtičkom – več kot samo hrana. Je izraz spoštovanja in topline. Pomemben del projekta Vida so tudi skupnosti, kjer v eno hišo naselijo več starejših. Tako se zmanjšajo stroški, starejši pa niso več sami. Včasih se sostanovalci ne ujamejo, a v večini primerov to postane dom, kjer se spletejo nova prijateljstva. Tudi projekt Čvekifon, brezplačna linija za pogovor starejših s starejšimi, je dokaz, da je osamljenost resen problem. Klici so varni, anonimni, a predvsem ponujajo občutek, da niso sami. Prostovoljci so vzpostavili mrežo posameznikov, ki opozarjajo na stiske v svojem okolju. Sosedje, poštarji, patronažne sestre, župnišča – vsi igrajo ključno vlogo. In za vse, ki želijo pomagati, so pripravili Humijevo malo šolo pomoči, kjer se lahko vsak nauči, kako pristopiti in pomagati dostojanstveno in človeško.

Revščina starejših ni oddaljena zgodba. Je med nami. V našem bloku, na naši ulici, v naši vasi. Morda je ne vidimo, ker je starejši ne znajo ali ne zmorejo izraziti. A to še ne pomeni, da je ni. Zato je treba o njej pisati, govoriti, ukrepati. In čeprav včasih zaradi situacije v življenju ne moremo vsi veliko časa posvetiti pomoči drugim, lahko storimo vsaj nekaj. Morda je to nasmeh, pogovor, skodelica juhe ali samo lepo vprašanje: “Kako ste?”

Ker biti star ne pomeni biti odpisan. Pomeni, da si del skupnosti. In skupnost se meri po tem, kako poskrbi za svoje najranljivejše člane. Vsi bomo nekoč stari, zato že danes oblikujmo svet, v katerem bo dostojna starost pravica in ne privilegij.

Petra Znoj