Rešitve obstajajo, ubijanje ni potrebno

Pred tednom dni smo se državljani na referendumu večinsko odločili za življenje in proti smrti, proti pomoči pri ubijanju. Referenduma se je udeležilo 695.018 volivcev in volivk, proti zakonu tranzicijske levice, ki bi uzakonila pomoč pri samomoru, je glasovalo 370.210 volivcev in volivk ali 53,45 odstotka vseh. Za jih je bilo 322.368 ali 46,55 odstotka vseh udeležencev referenduma. Volilna udeležba na referendumu je bila 41,01-odstotna.

Večinsko proti zakonu so glasovali v vseh volilnih enotah, razen v enoti Ljubljana center, ki zajema tudi območje volilnega okraja Kočevje so bili z 52,28 odstotka za zakon, proti jih je bilo 47,72 odstotka.

Za vladajočo koalicijo (Svoboda, SD in Levica) so bili rezultati šok, na podlagi zavajajočih in napačnih javnomnenjskih raziskav “velikih” agencij so pričakovali zmago. Ušteli so se, zdaj grozijo, vključno s predsednikom vlade Robertom Golobom, da bodo zakon že enkrat uveljavili. Prej kot slej, menda naj bi bili njihovi reformi, zdravstvena in pokojninska v takšni obliki ubijanja, njihova pravica.

Med kampanjo in po rezultatih je bilo sicer slišati veliko razprav, iz katerih veje skrb državljanov ob bolečini, ob hudih boleznih. Zdravniki pa so skoraj soglasno sporočili, da se smrti nikoli ne uzakonja in pri ubijanju ne bodo sodelovali. Opozarjajo, da je treba sprejeti paliativni zakon in tako omogočati vsem potrebnim lajšanje tegob ob izteku življenja.

Na to je v preteklih dneh ponovno spomnila tudi znana zdravnica prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec. Zapisala je: “Tistim, ki si želijo pomoči pri tem, naj ZZZS plača to uslugo v Švici, kjer imajo svoje izkušnje že od leta 1942.” V Švici zakona sploh nimajo, a od leta 1942 pomoč pri samomoru izvajajo z evtanazisti, popolnoma zunaj zdravstvenega sistema. Ob pripravi slovenskega zakona naj bi bilo za takšno rešitev od 30 do 50 posameznikov letno. In za to res ne potrebujemo posebnega zakona.

Glede ustaljenih modelov asistiranega samomora v naši soseščini je še dodala, da odobritev asistiranega samomora omogoča tudi avstrijski zakon, kjer posameznik dobi le recept za smrtnonosno učinkovito, ki jo nato vzame ali ne vzame, vse pa popolnoma zunaj zdravstvenega sistema. Smrtnost teh, ki vzamejo to učinkovino, je okoli 10-odstotna. Kar kaže tudi pri teh posameznikih, da je to klic na pomoč in za življenje.

Potrdila je, da so zdravniki za paliativno oskrbo. “Ta je civilizacijska nuja slovenske družbe. Zakon je daleč pripravljen že od prejšnje vlade in potrebuje le manjše strokovne dopolnitve ter sprejem in izvrševanje v praksi.”

Za čimprejšnjo sistemsko ureditev paliativne oskrbe si prizadevajo tudi v Slovenski demokratski stranki (SDS) in v Novi Sloveniji (NSi). Ti stranki pa sta bili sestavni del prejšnje vlade, ko je bil že pripravljen zakon, pa so ga Golobovi pospravili v predal in se raje odločili za smrt, ne življenje. SDS je zdaj v parlamentarni postopek vložila predlog zakona o paliativni in hospic oskrbi, ki predstavlja celovito rešitev tega področja in temelji na sodobnih mednarodnih priporočilih (IAHPC, WHO). Kako bodo o tem razpravljali in kako glasovali vladajoči poslanci, bomo seveda poročali.

M. D.