ARTICLE AD
S kupejsko oblikovanim zadkom, visokim odmikom od tal, digitalnim okoljem in učinkovitim hibridnim pogonom je modri »izstrelek,« če ne najboljše, pa gotovo najlepše v Renaultovi garaži.
Potem ko sva z Matjažem na kratko sedela za volanom priključnega hibrida, sem pomislil, da je običajni hibrid korak nazaj v luči moči in voznih lastnosti. Toda že po prvi konkretni vožnji sem na dilemo hitro pozabil, kajti tudi ta izvedba nudi dovolj udobja in užitkov na ovinkasti cesti od Kalc do Podkraja (in še na kateri drugi).
Kot ničkolikokrat do zdaj je udarila kot strela z jasnega. Ko sem vprašal boljšo polovico, kaj si misli o tem avtomobilu, je bil odgovor hiter in brutalno jasen: »Huda barva.« Lahko bi pričakoval, vendar nisem, saj me nič ne izuči. Ne morem, da se ne bi strinjal. Ta odtenek modre mu res nadvse pristaja, vendar to ni edino, v čemer se Rafale dobro obnese.
Motor | hibrid, bencinski, 1199 cm3, 96 kW (130 KM), 205 Nm, sistemska moč 147 kW (200 KM), sistemski navor 350 Nm, baterija 1,7 kWh |
Zmogljivosti | največja hitrost 180 km/h, 8,9 s do 100 km/h |
Menjalnik | pogon na prednji kolesi, multimodalni menjalnik |
Uradna/poraba na testu | 4,8 l/ 6,4 l na 100 km |
Prtljažni prostor | 627 – 1.910 l |
Dimenzije/medosna razdalja | 4.710 x 1.886 x 1.613 mm / 2.738 mm |
Masa praznega/največja | 1.795 kg / 2.180 kg |
Cena testnega vozila | 56.050 € (vstopni model s hibridnim pogonom 44.400 €) |
Lep in predvsem dovolj prostoren
Dojemanje lepote je pogosto subjektivno, vendar je bolj ali manj jasno, da zaobljene linije in agresivnejši športni videz glasno trgajo na čut za estetiko. Rafale pritegne poglede, a bolj kot to me je, po tednu, preživetem v Capturju, razveselilo obilje prostora. Spredaj, v sredini in (še posebej) v prtljažniku. Njegova prostornost je prišla prav, ko smo vanj stlačili večji električni skiro in še dve gajbi jabolk. Ne bom razlagal, čemu ravno ta prtljaga. Še več prostora boste našli v Espacu, saj ga tukaj nekaj odvzame bolj nežno zaobljen zadek. V omenjenem boste zato lahko našli sedem sedežev, v Rafalu pač ne. Vseeno pa je kljub »padcu« strehe na zadnjih sedežih dovolj prostora za tri odrasle, četudi so ti nekoliko višje rasti. Prav zanimiva je panoramska steklena streha. V steklu so tekoči kristali, ki jo po želji zatemnijo, ko nanjo sije sonce. Vendar po sektorjih, namesto cele naenkrat. Če želite, lahko zatemnite samo prvi del, tako da svetloba ne moti voznika, medtem ko oni zadaj uživajo v nemotenem pogledu na nebo.
Manj so me navdušile ročke na desni strani volanskega obroča. Ob običajni sta še ročica samodejnega menjalnika in sklop s tipkami za upravljanje predvajanja. Dokler se ne navadiš, ni izključeno, da v gneči ročic poženeš brisalce, namesto da bi prestavil v vozni program. Ker »menjalnika« ni na sredinski konzoli, je ta zanimivo oblikovana. Premični pokrov s predalom za brezžično polnjenje je z ročico oblikovan po vzoru ročke za dodajanje moči v reaktivnem letalu. Razen da sem nanj postavil dlan, druge uporabne vrednosti nisem našel.





Googlovo kraljestvo na osrednjem zaslonu
Nežno se bom ponovil. Odločitev o vgradnji Googlove navigacije (in pomočnika) v infozabavni sistem je dobra ideja iz več razlogov, a poglavitni je ta, da smo nanje navajeni. Čeprav razmeroma velik zaslon ne omogoča prav veliko prilagajanja, mi je všeč, da Renault ni šel v skrajnost. Pod zaslonom so še vedno fizične tipke za upravljanje klimatske naprave, katere podatki so prikazani v spodnji vrstici zaslona. Ravno tako zaslon pred voznikom (digitalna instrumentalna plošča) ne dovoli veliko prilagajanja, a me to pravzaprav ni motilo zaradi sistema, ki pomembne podatke prikazuje v višini oči na vetrobranskem steklu.
Zaradi hibridnega pogona je na voljo več stopenj zaviranja po sprostitvi stopalke za plin (rekuperacije). Večkrat sem že dejal, da mi je najbolj pri srcu najmočnejši način, zato me vedno zmoti, ko se ponastavi ob ponovnem zagonu motorja. Škoda, kajti že sem sedel za volanom avtomobila, ki tozadevno ni bil enako izbirčen. Opozorila na prekoračitve hitrosti so na ravni ostalih in pogosto kažejo omejitve, ki ne veljajo več. Na krovu so še kamere in parkirna tipala, ki znajo biti občasno preveč previdna. Bolje preprečevati kot zdraviti, a za predmet oddaljen slabe pol metra, še ni treba zganjati hudiča.
Tokrat sem si vzel čas za preizkus samodejnega parkiranja. Žal so navodila v slovenskem jeziku manj jasna ali pa so bila moja pričakovanja previsoka. Avtomobil moraš, da bi našel prostor za vzvratno parkiranje (bočnega nisem preizkusil), počasi premikati naprej po parkirišču. Bil sem prepričan, da s kamero »bere« talne označbe, vendar se očitno ne orientira z njimi. Kako bi sicer drugače razumeli, da ni prepoznal niti enega, čeprav je bila prazna cela linija? To se je spremenilo, ko je bilo na enem parkirano vozilo. Tokrat je našel mesto ob njem in predlagal, da tja sam zapelje. Tebi preostane, da dodajaš plin in prestavljaš med vzvratno in vožnjo naprej, saj niti enkrat sistem ni Rafala parkiral brez popravljanja. Kar dober voznik naredi brez težav. Treba paziti še na to, da je tam, kamor sistem želi postaviti avtomobil, dejansko dovoljeno parkirati. Znotraj parkirne hiše se mu ni zdelo napačno predlagati prehoda, po kateri sem se pripeljal.





Zanimiv pogon in ravno pravšnje podvozje
Kako deluje pogon v kombinaciji s samodejnim menjalnikom, so nam podrobneje razložili ob predstavitvi priključnega hibrida, katerega sklop je še nekoliko bolj zapleten. Menjalnik s štirimi osnovnimi in dvema električnima prestavama omogoča 15 prestavnih razmerij, ob tem, da sta poleg bencinskega še dva električna motorja. Speljevanje je električno in tudi drugače Rafale kar nekaj kilometrov prevozi na elektriko. To blagodejno vpliva na porabo, ki je v mestih še nekoliko nižja od porabe, ki sem jo dosegel v času testiranja. Sistem po vsaki vožnji prikaže oceno, v želji, da bi se voznik naučil vožnje, ki je bolj ekološka in pripomore k nižji porabi goriva. Pogon je sicer uglajen in zmeren, ko je tak voznik. Ko se temu zahoče bolj športna vožnja, takrat zna zmotiti čakanje na odziv po pritisku stopalke za plin (oziroma na to, da menjalnik prestavi v pravo razmerje). Na delovanje pogona se je treba privaditi. Oziroma predvsem na to, da je motor občasno glasnejši (verjetno, ko sistem oceni, da baterija potrebuje nekaj električnega naboja). Hrup motorja zaradi odlične zvočne izolacije ni moteč v potniški kabini. Slišal sem ga, ko sem avtomobil s prižganim motorjem fotografiral in bil v nekem trenutku prepričan, da se bliža nekaj hrupnega.
Podvozje ni ne trdo ne mehko. Za moj okus s čvrstim vzmetenjem sodi v področje Zlatolaske. Še posebej všeč mi je bilo natančno krmiljenje in ohranjanje poti skozi ovinek, pri čemer ima nekaj vpliva nastavljivo obračanje zadnjih koles. Do hitrosti 50 kilometrov na uro se obračajo v nasprotni smeri za zmanjšanje obračalnega kroga, nad to mejo pa v smeri, v kateri so obrnjena sprednja.
Navadil sem se, da so prvi občutki najbolj pomembni. Niso me pustili na cedilu in nimam težav reči, da se mi je Rafale prikupil. Celota v njem dobro »špila« in predvsem ga je zabavno voziti, ne da bi zaradi tega delali kompromise v udobju. Ko se navadiš na njegove posebnosti, do izraza pride dobra lega v ovinkih in dejstvo, da lukenj na cestišču ne čutiš na zadnji plati ali se začne vozilo zaradi njih pretirano zibati.
HVALIMO
- Stikalo za izklop nekaterih opozorilnikov
- Všečna oblika in predvsem barva testnega vozila
- Prostornost potniške kabine
- Googlov sistem
- Učinkovit hibridni pogon
GRAJAMO:
- Ne najboljše samodejno parkiranje
- Pogon občasno ni najbolj odziven
- Visok rob prtljažnega prostora
- Cena, ki je izven dosega večine
The post Renault Rafale hibrid: Udari kot strela z jasnega (dobesedno) appeared first on Tehnozvezdje.