Reforma šolstva v politični naglici si je prislužila presojo na Ustavnem sodišču

Ko je minister za vzgojo in izobraževanje Vinko Logaj napovedal prenovo učnih načrtov, je govoril o modernizaciji slovenskega šolstva. Toda način, kako se reforma uvaja, odpira vse več vprašanj – od strokovne pripravljenosti do pravne vzdržnosti.

Namesto postopnega in premišljenega procesa se zdi, da je bila reforma potisnjena naprej v politični naglici. Šole dobivajo nove učne načrte, medtem ko novih učbenikov še ni, pravila za potrjevanje učnih gradiv pa se spreminjajo sproti.

Rezultat je precej zmeden začetek reforme, ki naj bi bila ena najpomembnejših sprememb slovenskega šolskega sistema v zadnjih letih.

Zakon, sprejet na hitro

Ključen del sprememb predstavlja Zakon o potrjevanju učnih gradiv (ZPUG). Ta zakon določa, katera učna gradiva lahko šole sploh uporabljajo in kdo jih potrjuje.

A zakon je bil sprejet izjemno hitro. Vlada ga je v državni zbor poslala 20. novembra 2025, parlament pa ga je sprejel že 17. decembra istega leta. Uporabljati se je začel 30. decembra 2025.

Za zakon, ki posega v celoten sistem učnih gradiv in vpliva na delo učiteljev, založnikov in šol, je tak tempo nenavaden. Še posebej zato, ker ključni izvedbeni dokumenti ob sprejemu sploh niso bili pripravljeni.

Reforma brez učbenikov

Hkrati z zakonodajnimi spremembami se uvaja tudi prenova učnih načrtov. Toda razvoj novih učbenikov je proces, ki traja več let.

Zato se šole znajdejo v precej nenavadnem položaju. Novi programi prihajajo v učilnice, učitelji pa morajo pogosto uporabljati stara gradiva ali manjkajoče vsebine pripravljati sami.

Modernizacija šolstva tako v praksi pomeni, da naj bi učenci nove programe osvajali z gradivi, ki so bila pripravljena za stare učne načrte.

Sporna ureditev potrjevanja gradiv

Posebno sporna je določba ZPUG, ki daje pomembno vlogo smernicam Zavoda RS za šolstvo. Te lahko določajo, za katere predmete naj bi učno gradivo sploh obstajalo. Če zavod oceni, da gradivo ni potrebno, ga strokovni svet sploh ne bi mogel potrditi.

Kritiki opozarjajo, da takšna ureditev pomeni precejšen premik moči v sistemu in odpira vprašanje, ali lahko smernice brez jasnih zakonskih meril dejansko odločajo o tem, katera gradiva bodo na voljo v šolah.

Zakon že na Ustavnem sodišču

Zato ne preseneča, da je zakon že pristal na Ustavnem sodišču. Starši v pobudah opozarjajo, da bi lahko sporna ureditev vplivala na enake možnosti učencev pri doseganju minimalnega standarda osnovnošolskega znanja. Če za posamezne predmete ne bi bilo potrjenih učnih gradiv, bi bil učni proces odvisen predvsem od tega, koliko gradiva bodo uspeli pripraviti posamezni učitelji. Zato pobudniki ustavnemu sodišču predlagajo tudi začasno zadržanje spornih določb zakona, dokler sodišče ne odloči o njihovi ustavnosti.

Če bi sodišče tak ukrep sprejelo, bi se reforma lahko znašla v precej nenavadnem položaju. Solski sistem bi začel uvajati spremembe, katerih pravni okvir še ni dokončno razčiščen.

Logajeva reforma pod vprašajem

Vse to skupaj meče precej drugačno luč na projekt, ki ga je minister Logaj predstavil kot modernizacijo šolstva.

Namesto jasnega in postopnega uvajanja sprememb imamo zakon, sprejet v nekaj tednih, sistem brez dokončanih pravil in reformo, ki se začne brez novih učbenikov.

Če se bodo pomisleki iz ustavnih pobud izkazali za utemeljene, se lahko zgodi, da bo prav Ustavno sodišče tisto, ki bo moralo presojati temeljne elemente reforme.

Za šolski sistem, ki bi moral temeljiti na stabilnosti in strokovnosti, je to precej nenavaden začetek. Reform, ki bi že na začetku končale na ustavnem sodišču in pri katerih starši zahtevajo zadržanje zakona, slovensko šolstvo ne pozna veliko.

Za ministra Logaja pa bi se lahko zgodilo, da bo prenova učnih načrtov postala predvsem politični simbol reforme, ki je bila napovedana hitreje, kot je bila dejansko pripravljena.

Piše: Janja Strah/ Demokracija

The post Reforma šolstva v politični naglici si je prislužila presojo na Ustavnem sodišču appeared first on Slovenski šolar.