Referendum: Za bianko menico je preveč neznank

V zadnjih tednih se je zvrstilo ogromno argumentov, zaradi katerih bi morali volivke in volivci na referendumu prekrižati »da«, če se strinjajo s potrditvijo Nordieve ustavne reforme, ali pač »ne«, če menijo, da bi jo bilo treba zavrniti. V vsakem izmed dveh taborov je mogoče najti prepričljive argumente, pa tudi take, v katerih je manipulativni namen bolj ali manj očiten.

Za reformo ni mogoče reči, da je zares pravosodna: v njej ni določil, ki bi bila neposredno povezana z učinkovitostjo pravosodnega sistema, kaj šele s skrajšanjem predolgih postopkov. To priznavajo tudi predlagatelji. Vsaj takrat, ko ne razlagajo, da je potrditev reforme zagotovilo, da ne bo več »primerov Garlasco« ali takih, kakršen je primer t. i. »družine iz gozda«. Je torej reforma o ustroju pravosodja, ne pa o njegovem delovanju.

Reforme niti ni mogoče pripisati večini, ki podpira vlado, saj je ta celotno parlamentarno pot – z dvakratnim branjem, ki je potrebno za spreminjanje ustave – prestala brez vsakršne spremembe, niti take, ki bi jo predlagal kdo iz koalicije. Nič. Je torej vladna reforma in le še en dokaz o tem, kolikšno je s strani vlade spoštovanje institucije parlamenta: dojemajo ga kot stroj za potrjevanje njenih umotvorov. Parlament je kraj, v katerem bi bilo moralo priti – pa ni – do soočenja in naposled sinteze različnih gledanj na to, kako bi moralo biti urejeno pravosodje.

Ob besedah piscev in glavnih sponzorjev te reforme, ki en dan rečejo, da bo ta enkrat za vselej depolitizirala sodstvo, dan zatem ali pa mogoče še isti dan priznajo, da gre za reformo, ki bo danes »prišla prav« njim, jutri pa tistemu, ki jih bo nasledil, je težko odgnati misel o še večji politizaciji sodstva, ki mogoče ne bi bilo več spolitizirano znotraj samega sebe (t. i. struje), pač pa tako, da bi bilo izpostavljeno neposrednemu vplivu politike v strankarskem smislu.

Med vznemirljivimi vidiki bi za konec omenila še dejstvo, da marsikatera plat ustavne reforme še danes ni znana. Znani so njeni gabariti, ne pa tudi, kakšni bodo mehanizmi znotraj teh: ti bodo – če bo reforma potrjena – določeni z izvedbenimi uredbami in zakoni, ki bodo lahko sprejeti z navadno večino.

Veliko je denimo bilo slišati o izbiri članov visokih pravosodnih svetov (CSM) – predlagajo dva, enega za tožilce, drugega za sodnike – z žrebom. Ampak izidi žrebanja bodo odvisni tudi od tega, katera imena bodo vrgli v boben, iz katerega bo »slepa boginja« izvlekla izbrane člane CSM. Ni namreč še znano, če bodo za strokovne člane glasovali med vsemi tožilci in vsemi sodniki ali bodo izbor omejili z določenimi kriteriji, kot tudi niso jasna pravila igre za oblikovanje seznama, s katerega bodo izžrebani »laični« člani CSM (odvetniki in pravniki). Koliko imen bo na njem? S kakšno večino ga bo parlament sprejel? Ne vemo. Zato ni pretirano reči, da bi bila potrditev reforme bianko menica vladi ali, če hočemo, vladni večini. Za kaj takega pa je neznank odločno preveč.