Recenzija: The Canyon Observer: akustično (Klub Gromka, 28. februar 2025)

The Canyon Observer so ena od najbolj inovativnih težkokategornih domačih zasedb, ki z vsakim albumom ali projektom ponudi neko novost. Četudi je v vsakem podvigu zaznati njihovo klasično zvočno jedro, vsak material obogatijo ali preusmerijo v drugačne sonične krajine. Tako zasedba zadnja leta ni zgolj metalsko nastrojena, temveč zajadra tudi v eksperimentalne, avantgardne, free-jazzovske ali celo klasične aranžmaje. Njihov najbolj nedavni projekt v tej luči je akustična verzija benda, ki je posledica povabila radijske oddaje Izštekani na Valu 202 k sodelovanju. Za živo izvedbo na radiu so razširili nabor tolkal, dodali akustične kitare, basist pa se je v zgolj nekaj mesecih priučil še kontrabasa. Za potrebe projekta se je sekstetska srčica benda razširila za štiri glasbene ustvarjalce, in sicer v obliki saksofonista, violončelistke, klaviaturista in vokalistke. Največ o njihovi ambiciozni predanosti pa pove to, da za Izštekane niso priredili že obstoječih skladb, temveč so ustvarili čisto nov material.

Gre za zasedbo, ki si je v približno štirinajstih letih kreativnega in raznolikega delovanja, ki vedno ponudi kakšno presenečenje, ustvarila kar velik bazen sledilcev, ki se širi tako z novimi generacijami kot tudi z žanrskim novostim odprto publiko. Zato ne preseneča, da se je v ljubljanskem Klubu Gromka na Metelkovi zbrala množica, ki je zapolnila prostor vse do odra. Kančka prostora pa ni ostalo niti na odru, saj je Gromkin podij precej majhen za desetglavi kolektiv. Čeprav nam je že zaradi zapolnjenosti prizorišča precej primanjkovalo zraka, nam je največ sape vzela sama izvedba koncerta. The Canyon Observer so vnovič pokazali, da vsega kar se lotijo, naredijo odlično, predvsem pa profesionalno. Že šesterica sama je to mnogokrat dokazala, razširjena zasedba, ki se je polotila aranžmajsko in izvedbeno enega svojih najtežjih projektov, pa je skoraj orkestralno doživetje. 

Čeprav so na momente še vedno precej glasni, so skladbe strukturirane na način, da vsak izvajalec dobi priložnost, da dovolj pogosto izstopi iz množice in kakšnemu komadu doda prav poseben pečat. V tem kontekstu je odzvenela pesem Bassolini, ki so jo pričele izrazite klaviature, kmalu pa se je pojavil prodoren violončelo, ki zaradi izrazite teme potegne v smeri orientalske doom metal zasedbe Om. Pa nadalje NiNot, bolj baladna mojstrovina s kontrabasovsko uverturo in kasneje zaznamovana s spoken word načinom petja. Med najljubšimi v vrstah poslušalcev, pa tudi akustično najbolj izstopajoča pesem, je bila Trpka. Ta po svoji zvočni zasnovi, pa tudi zaradi pevske in kitarske izvedbe enega od kitaristov, to je Gašperja Letonje, spominja na odličen melanholičen solo projekt prav le-tega. Med koncertom pa smo onemeli tudi zaradi dualizma včasih nežnih, včasih popolnoma vpijočih in eksperimentalnih elementov saksofona in ženskega vokala.

Lahko samo upamo, da se projekt zabeleži tudi za tiste, ki še niso imeli priložnosti The Canyon Observer: akustično doživeti v živo.

Brigita Gračner