Recenzija sklepnega dela praznovanja 30. obletnice odkritja neandertalčeve piščali iz Divjih bab v ljubljanskem Narodnem muzeju Slovenije

Piše: Franc Križnar

Neandertalska piščal in njene rekonstrukcije, replike, kopije; Narodni muzej Slovenije, Ljubljana

Minilo je trideset let od arheološkega odkritja znamenite neandertalčeve piščali v Divjih babah pri Cerknem, katere izvirnik hrani ljubljanski Narodni muzej Slovenije. Zdaj je to že nekaj časa jasno in potrjeno, da gre za odkritje najstarejšega odkritega glasbila na svetu. Od lanskega decembra (2025) pa je Arheološki park Divje babe v Cerknem – tam, kjer so jo tudi našli –, razglašen za spomenik državnega pomena. V ta namen so se pred samim koncertom v atriju Narodnega muzeja Slovenije zbrali nekateri govorci. V neke vrste neformalnih nagovorih so se kot predtakt koncerta predstavili: Maja Bahar, dr. Boštjan Laharnar in mag. Miran Pflaum (vsi NMS), Janez Dirjec in Gregor Novaković (iz Zavoda za turizem Cerkno). Na koncu smo obšli še (vodeno) predstavitev tako same piščali kot stalne razstave o neandertalčevi piščali.

Boštjan Gombač, solo-sam v Ljubljani; Narodni muzej Slovenije,1. feb. 2026

»Zvezda« glasbenega dela je bil prav gotovo pevec, klarinetist in poliinštrumentalist Boštjan Gombač (1978), najbolj zaposleni slovenski klarinetist in eden redkih, ki ima za svoje vsestransko, raznoliko in glasbeno udejstvovanje največ posla in je obenem za vse to tudi nagrajenec Prešernovega sklada (2017). Obenem pa je po pokojnem Ljubenu Dimkaroskem (1952-2016) in ob Žigi Staniču, Dragu Kuneju idr. največji obujevalec tradicije in izvajalec na replike neandertalčeve piščali. Sam ali kot član in gost številnih glasbenih skupin je tudi pevec, izvajalec na piščali, tolkala …. in še kaj. Referenca njegovih tovrstnih nastopov je enormna. Gombač se je tokrat predstavil s kar nekaj kombinacijami. Na začetku največ sam kot Boštjan Gombač (solo), je pa itak ena sama velika piščal. Le-te, torej inštrumenti so mu le podaljšek nega samega v čisto in samo muziko.

… S Tinkaro Kovač …

Z naslednjo gostjo, tudi popevkarsko divo, Tinkaro Kovač, sta skupaj pričela sodelovati že davno v ansamblu Terro Mystico. Seveda Kovačeva z glasom in svojo flavto, tokrat spet kot organska vez in neposredno nadaljevanje od neandertalske piščali …; prek še ene gostje, tudi pevke in kitaristke Julije Lorjen. Tako je bilo na sporedu kar nekaj popevkarske mistike, dvospevov in še česa, v glavnem pa precej ali kar veliko odlične in uigrane improvizacije.

Tokratna Gombačeva primarna okupacija je bila zagotovo neandertalčeva piščal. Poleg nje in v različnih kombinacijah z njenimi replikami, različki pa je posegel še na druge piščali, žvižgal kot posnemovalec ptičev, zapiskal ali zatrobil tudi na na pol prazno plastenko; skratka B. Gombač, ko se pojavi na glasbenem ali koncertnem odru, je pravi virtuoz, celo neke vrste glasbeni komedijant ali celo cirkusant v najbolj plemenitem pomenu teh besed; seveda z maksimalnim smislom za glasbo samo. Glasba je tista, ki Gombača prek inštrumentov poveže z njegovo dušo in srcem. V tem kontekstu in še skupaj z nekaterimi (priročnimi) tolkalci pa je tudi tokrat predstavil tuj folklorni inštrument, fujaro. To je veliko leseno pihalo razreda taborskih pihal. Izvira iz osrednje Slovaške kot prefinjena ljudska pastirska piščal z alikvotnimi toni edinstvene zasnove v glasovnem območju kontrabasa. Tako je bil neke vrste formalni lok med našo neandertalčevo piščaljo in preostalim repertoarjem, vsaj nekaterih piščali sklenjen.

Pa za vselej in za dolgo, saj sta podobno enak delež k temu nastopu in še novi afirmaciji naše piščali izpred 60.000 let nazaj dodali še obe njegovi soigralki in pevki Tinkara Kovač in Julija Lorjen. Od popevk, šansonov in ljudskih pesmi je bilo tako na sporedu vseh osmih delov tega koncerta (sedem v »uradnem« delu in en dodatek), vse od slovenske prek tuje tovrstne glasbene aktualnosti pa se je sklenil tale enourni nastop pred nabito polnim avditorijem hvaležnega ter navdušenega občinstva. Z nemalo animacije vseh treh izvajalcev in z nevsiljenim sprotnim moderiranjem celotnega nastopa.

Vse od povsem solističnega bloka improvizacij Boštjana Gombača, prek pevskih in flavtnih ter pevskih in kitarskih vložkov in prispevkov obeh dam, do slovenskega ljudskega deleža se je pel tale glasbeni naboj.

Vsi trije na koncu koncerta, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, 1. feb. 2026: Julija Lorjen, Tinkara Kovač in Boštjan Gombač (od leve prosti desni)

Nevsiljena povezava med muzejskimi artefakti in (aktualno) glasbeno tradicijo ter vsakdanjostjo pa je pripeljal spet enkrat muzejske enote iz zbirk Narodnega muzeja Slovenije do interdisciplinarne in multidisciplinarne obravnave in prikaza glasbene umetnosti z drugimi. Aktualnost marsikaterega od dogodkov pa kar kliče k oživljanju in relativizaciji vseh navedenih. Saj gre vendarle za neke vrste podaljšano in združeno lepoto na še en nov, povsem nov način in obliko.