Orfej in Evridika. Sodobna interpretacija mita z emancipacijo Evridike!

V petek, 23. januarja, je bila ob osmih zvečer premierno uprizorjena sodobna interpretacija starogrškega mita Orfej in Evridika.

V klasični verziji mita je kot izjemen pevec in glasbenik v ospredju Orfej, ki izgubi ljubljeno Evridiko. Ta namreč po smrti zaradi kačjega pika odide v antično mitološko podzemlje. Z močjo svoje glasbe Orfej omehča vladarja Hada in njegovo ženo Perzefono, ki mu dovolita, da jo odpelje nazaj med žive, vendar se ne sme ozreti nazaj, dokler ne zapustita podzemlja. Tik pred izhodom Orfej v dvomu pogleda nazaj in Evridiko za vedno izgubi. Sodobna interpretacija na velikem odru Gallusove dvorane pa v ospredje postavi Evridiko.

Ambiciozna produkcija združuje tri velike producente ljubljanske kulturne scene, in sicer so se povezali Mestno gledališče ljubljansko, Zavod En-Knap in Cankarjev dom. Pri svojem delu so bili tokrat ustvarjalni tudi producenti, saj so, kot je na novinarski konferenci izpostavila direktorica MGL Barbara Hieng Samobor, premišljeno predlagali temo in izbrali mlade nadarjene ustvarjalce, da se povežejo.
Poetični spektakel, kot so ga podnaslovili, je režiral Jan Krmelj. Kot je pojasnil, gre pri tovrstni oznaki podnaslova za nameren paradoks. Poezijo razume kot vajo v empatiji in svojevrsten izziv je našel v vodenju in uporabi pozornosti v tako monumentalni dvorani kot je Gallusova. Sam prostor je zaradi svoje velikosti prav krut do ustvarjalcev, kot poudarja direktor Cankarjevega doma Jure Novak, a ocenjuje, da mu je izbrana skupina umetnikov povsem kos.
Poetična moč uprizoritve je podkrepljena s cikličnostjo in ponavljanji, z libretom, ki temelji na simbolih in metaforah. Večna tema življenja in smrti ter soočanja z izgubo ljubljene osebe sta na novo definirani s perspektive Evridike, ki ne želi v svet živih z Orfejem pač pa raje izbere smrt. Mlada avtorica libreta Urša Majcen polje moči mita prenese na Evridiko. V njeni interpretaciji je ona nosilka besede, ki onemogoči mestoma nadutega Orfeja. Odloči se ostati v Hadu, svetu mrtvih, kjer je njena beseda slišana. Evridika se zave, da je med živimi zgolj podoba in vir inspiracije velikemu umetniku, a brez možnosti lastnega izraza. Besedilo je v skladu z vizijo uprizoritve priredil režiser v sodelovanju z dramaturginjo Petro Pogorevc.

Celotno uprizoritev poganja glasbena partitura skladatelja in glasbenika Saše Vollmaierja. Z avtorsko glasbo vodi dogajanje na odru, glasba najmočneje ustvarja atmosfero in skladatelj sam tudi kot nastopajoči pooseblja Had – brez besed, le z gesto in melodijo. Kot je sam izpostavil pred prestavo, je pri pisanju glasbe izhajal predvsem iz iskanja spominov naših prednikov in lovljenja odmeva brez jasnega izvora. Poleg osnovnih elementov klavirja, pianina in orgel je ključna sestavina glasbe tudi vokalizacija, petje nastopajočih. Pojejo tako igralci, kot tudi plesalci, s petjem se povezujejo in tvorijo čvrsto atmosfero staro grškega podzemlja.
Močno kolektivno povezanost je čutiti tudi iz koreografije, ki je po besedah koreografa Iztoka Kovača rezultat skupinskega dela, nastajala je v odnosu do arhitekture prostora in skozi improvizacije. Kolektiv nastopajočih učinkuje kot dobro uigrana celota, enotni organizem, iz katerega mestoma vzniknejo posamezniki in posameznice, ki se nato zlijejo nazaj v celoto. Koreografsko in mizanscensko so premiki vseh skrajno domišljeni in kompleksni, saj so podrejeni vodenju pozornosti tako s kamero, ki v živo lovi drobne detajle, kot tudi ritmičnosti besedila in razvoju glasbe, kar skupaj dopušča malo prostora za napako.
Na odru se prepleta lirika z realizmom, ki določa zgoraj omenjeni poetični spektakel. Preplet lirike in realizma je najbolj izrazit v združevanju realističnih kostumov s poetičnostjo besedila in glasbe. Kostumi, ki so delo Brine Vidic, ne nosijo simbolizma besedila, pač pa vnašajo realnost, ki jo lahko interpretiramo kot vdor živega v svet mrtvih. Komponenta aktualizacije z vidika širših družbeno političnih dogajanj sicer ni dokončno in jasno izpeljana, čeprav lahko sklepamo, da je tudi zgornji svet vedno bolj podoben spodnjemu. Tudi to je eden od razlogov, da se Evridika ne želi vrniti med žive, saj so ob družbenih krivicah, vojnah, nasilju in revščini razmere med živimi vedno bolj nevzdržne in brezupne. Dokumentarni pristop, ki prav tako vnaša komponento realnosti, gradita tudi video Gašperja Torkarja in scenografija Lina Japlja. Oko kamere, ki ga usmerjajo nastopajoči v živo na odru, skuša približati detajle dogajanja, kot bi ga z novinarsko in navidezno objektivno perspektivo prikazovali mediji.

Predstava je razdeljena na tri dele. Prvi del je najbolj zvest zgodbi mita, le da je prestavljen v sodobni čas in ugriz kače nadomesti avtomobilska nesreča. Spremljamo Orfejev obup (Matic Lukšič) in njegovo odločitev, da se poda v Had po svojo izbranko. Na poti sprva naleti na Harona (Filip Samobor) in ga prepriča, da ga odpelje na drugo stran reke. Spregovori tudi s troglavim psom Kerberjem (Lara Wolf), kaznovanim kraljem Tantalom, ki je v preizkušanju bogov umoril svojega sina (Gregor Gruden), in vrtečim se Ixionom, ki je razžalil bogove z laskanjem Heri (Gal Oblak) – vsi z izkušnjo izgube, liki grške mitologije, vsi so morili in bili kaznovani s strani Zeusa. Z njimi se pogovarja o življenju s krivdo, kar preganja tudi Orfeja samega. Ko končno pride do Evridike (Lena Hribar Škrlec), ga ta zavrne in izbere Had.

Drugi del vzporeja Evridikino zgodbo s tremi genialnimi umetnicami sodobnega časa – slišimo besedo Virginie Woolf, Sylvie Plath in Sarah Kane. Vse tri natančno interpretira Ajda Smrekar, ki z ritmičnimi in mojstrsko interpretiranimi monologi predstavi brezizhodno situacijo vsake od njih. Prav vse tri so se namreč prekmalu odločile za samomor, torej so tako kot Evridika v predstavi izbrale smrt namesto življenja, česar posledica je bil prenos njihove ustvarjalne dediščine na može in brate. Prav emancipatorna odločitev, ki jo za svojo svobodo sprejme Evridika, je tudi omenjene ženske prikrajšala za zasluženi naklonjenost in spoštovanje.

V tem delu najbolj izstopa monolog o Sarah Kane, ki jo s plesnim solom energično podpre plesalka Tina Habun. V svojem gibu ujame lucidno in nepredvidljivo energijo dramatičarke ekspresivnega ‘gledališča u fris’. V predstavi pogosto distancirano in besedno pregosto besedilo pa na tem mestu najmočneje začutimo kot resnično, kot meso in telo, ki se je znašlo v situaciji brez izhoda in se zato odloči za smrt.

V tretjem delu vstopimo v bolniško sobo Perzefone, kraljice Hada in hkrati boginje narave, ki vsako leto z zimo umre in se s pomladjo ponovno rodi. Iz globin Hada se torej prestavimo v sobo bolnišnice, kjer se poslavlja Perzefona (tenkočutno jo upodobi Nataša Tič Ralijan). Ob postelji Orfej spregovori tudi s Sizifom (Joseph Nzobandora – Jose). Predstava se zaključi s pomiritvijo o cikličnosti življenja in o sprejemanju smrti. Številčna ekipa je na premieri prepričala z uigranim nastopom, natančnim branjem in reinterpretacijo enega najbolj pogosto uprizarjanih antičnih mitov. Mit, kot ga pozna zgodovina, je danes izpet, zato je drzna aktualizacija za sodobno gledališče nujna, da lahko zgodba nagovori današnje občinstvo.

(foto: Peter Giodani)