Recenzija: Osemnajstletniki, ki so zatresli Slovenijo (Niet 40 let; Pa tako lep dan je bil – Zdenko Matoz, Založba Primus, 2025)

Zdenko Matoz je ime, ki ga bralci časnika Delo že več kot petnajst let redno zaznavajo predvsem na straneh rubrike o kulturi. Njegova afiniteta do glasbe, posebej kitarske, je zato širni domovini že dolgo jasna. Po zgodbi o Orlekih ob njihovi 20. obletnici se je odločil okrogli jubilej dopolnjenih 40 let zasedbe Niet prav tako pospremiti s knjigo.

Knjiga z mehkimi platnicami je na grobo razdeljena na tri dele: pričevanja in spomine edinega stalnega člana zasedbe in glavnega tekstopisca ter aranžerja Igorja Dernovška, kratke na novo napisane literarne spomine sopotnikov in nekdanjih članov banda ter besedila pesmi (pri katerih boste morda začudeni ugotovili, da gre tekst namesto » … vsaka policija je orožje v slabih rokah … « pravilno zapisati, da je » … vsaka policija je orožje v surovih rokah … « ali kaj podobnega).

Ker je Matoz knjigo zasnoval na prvoosebni izpovedi kitarista, v prvi del ni vpletal veliko arhivskega materiala ali drugih dokazov in potrditev tega pričevanja (poleg nekaj fotografij je vstavil zgolj tri časopisne izrezke), zato se na trenutke zdi, da pripoved zgolj razkriva površino, ne doseže pa tudi globine. Zgodba bi bila bolj obogatena že, če bi se odločil kratke spomine poznavalcev iz drugega dela bolj organsko preplesti v prvega. Brez tega prevečkrat pride do ponavljanja določenih informacij, ki se ne bi rabile podvajati.

To ne pomeni, da v knjigi ni moč prebrati česa novega o Niet, saj o svojem delovanju v javnosti ne govorijo pogosto. Prav zato bi bilo še pomembneje kakšen del njihove zgodovine bolje razdelati. Zavezovanje vezalk »po Habičevo« in opisi prvega obiska Pariza, ko so šli eni na kurbe, drugi pa na Eifflov stolp, so resda zanimivi, a hkrati v (pre)več delih raztreseni po knjigi, da si mora bralec nazadnje sam ustvariti celotno sliko, namesto da bi jo prebral v kontinuirani različici.

Kljub nekaterim pomislekom bi vseeno lahko zapisali tudi: »Končno!« Razen posameznih odlomkov v monografiji o Novem rocku (Bašin, 2006) ter antologijah tipa Punk je bil prej: 25 let punka pod Slovenci (Cankarjeva založba, Ropot, 2003) o domačem hardcoru namreč ni veliko zapisanega. Nedavno obeleževanje 40. obletnice pojava punka na Slovenskem se je pač bolj ukvarjalo s prvim valom tega družbeno-glasbenega fenomena. Posebej pa gre pohvaliti tudi lahko berljiv knjižni slog, v katerem Matoz zapisuje pričevanja polpretekle zgodovine.

A morda je ravno zaradi redkosti tovrstnih del potrebno biti še pazljivejši, ko pride do njihovega izida. Hitro namreč lahko postanejo kanonska, »neovrgljiva«, temeljna, ker drugih o tem področju pač ni. Totalnih in definitivnih zapisov kot je ta, da so Niet »naša edina resnična kultna glasbena skupina«, kot avtor zapiše že v predgovoru, si zato v njih ne bi smeli dovoljevati. Matoz bi se lahko ob teh besedah spomnil še vsaj zasedbe Buldožer, katere član je skrbel za studijska snemanja banda Niet. Da o drugih na tem mestu niti ne izgubljamo besed …

Pia Nikolič04