Recenzija: Nežna stran košarkarskega boga

Pa smo ga dočakali! Po seriji (predvsem dokumentarnih) filmov o košarkarskih uspehih prezgodaj umrlega »košarkarskega Mozarta« Dražena Petrovića je na platna prišel tudi film o njegovem intimnem življenju. Nekateri ga zato smatrajo za nepotrebnega, drugi (med katerimi je bil celo Peter Vilfan) so med ogledom izvedeli nekaj novega iz njegovega zasebnega življenja. Oboje pa očitno zanima, kako to izgleda, saj je film na Hrvaškem že v prvem tednu predvajanja postal najbolj gledan film zadnjih desetih let. Čisto slučajno pa je v kinodvorane prišel okroglih šestdeset let po njegovem rojstvu.

Odgovor na vprašanje, zakaj je v filmu tako malo dejstev o košarki, je ta, da se je scenaristoma zdelo, da na to odgovarjajo že vsi drugi filmi, zato sta hotela sama prikazati »njegovi dve ljubezni«, košarko in odnos s partnerko Rebeko. Poleg tega bi verjetno težko dobili igralca, ki bi znal tako dobro igrati košarko kot Petrović. Sramežljivega najstnika je sicer odlično odigral debitant na filmskih platnih Tonko Stošić, ki sprva sploh ni hotel sodelovati v filmu, enako dobro pa je s svojo vlogo opravil nekdanji odbojkar Domagoj Nižić. Trenutke, ko bi se moral izkazati z znanjem košarke, ki ga je z osebnim trenerjem nadgrajeval pet mesecev pred snemanjem, pa so spretno zakrili s kratkimi odseki arhivov resničnih posnetkov tekem, ki so jih prikazali v maniri starejših televizorjev, zaradi česar se nikoli zares ne vidi, ali gre za istega človeka.

Tako kot Dražen so tudi filmarji potovali iz Hrvaške v Združene države Amerike in naredili zares »hollywoodski« film z razkošno sliko in sceno ter veliko kvalitetnimi posebnimi učinki, s katerimi so mesta preslikali v nekdanje podobe izpred nekaj desetletij. Gre torej za film, za katerega ni čudno, da privlači množice, poleg tega, da v času velike slave Luke Dončića razkriva, kako je pot v ligo NBA utiral eden od jugoslovanskih pionirjev. Po eni strani se zdi zgodba tega že več kot trideset let mrtvega košarkarja zato tako blizu, a hkrati tako daleč, ko vidimo, da gre za čase, ko so šele uvajali črto za metanje metov za tri točke.

O kvaliteti filma verjetno priča tudi to, da je imel prste – ali bolje rečeno uhlje – zraven tudi vrhunski oblikovalec zvoka Julij Zornik. Od sodelujočih pa omenimo še Marka Petrovića, Draženovega nečaka, ki se prav tako pojavi v filmu. Vseeno pa se moramo strinjati z Anžetom Tomićem, ki je na 200. snemanju podkasta O.B.O.D. dejal, da »filmi z dobro igro košarke še niso posneti«.

Pia Nikolič