Recenzija: Liamere – Re- (samozaložba, 2025)

Liamere je dvojec, ki deset let ustvarja na presečišču future garagea in trip-hopa. Sestavljata ga Kaja Skrbinšek na vokalu, ki deluje tudi kot solo glasbenica pod imenom Malidah, ter Andi Koglot na sintisajzerjih in programih za oblikovanje zvoka, ki ustvarja pod psevdonimom two round robins. Pred Re- sta v letu 2018 izdala še EP Provinces ter tri leta prej istoimenski album Liamere. Novi album je nadaljevanje kombinacije urbanih atmosfer, zlomljenih ritmov ter melanholičnega ženskega vokala. Sama omenjata, da gre za introspektivni album popotovanja osebne transformacije skozi kompleksnost ljubezenskega razmerja, preobrazbe, ki jo metaforično nakazuje tudi naslovnica z metuljem.

Čeprav zasedba v osnovi deluje kot duo, se je odločila za novo izdajo zvok popestriti in obogatiti ter posledično razširiti krog sodelujočih ustvarjalcev. Z violinistko Margarito Ulokino in basistom Luko Dobnikarjem sta se glasbenika povezala že za pretekle izdaje, pridružena pa sta kitarist Juan Felipe Huérfano Torres in Klemen Tehovnik ter saksofonist Primož Fleischman. Rezultat je eden od lepših zbirov popoidnih skladb na domačih tleh, album pa je do potankosti izpiljen, melodičen in zapomnljiv, senzibilen in aranžmajsko detajlen.

Posledično poslušanje devetih pesmi mine v momentu. Sicer so tudi sami štiklci relativno kratki, a to ni razlog za zmotno predstavo o času. Album dobesedno zapelje s spevnimi in ritmičnimi elementi. Med njimi je gotovo v ospredju nežen in dodelan vokal in njegove glavne linije, sekundarno, a nič manj pomembno za všečne aranžmaje pa seveda sam inštrumentarij s plastenjem sintov, kitar, saksofona in godal na groovy ritmiki. Da pa je album všečen in da nekako izstopa med popoidnimi domačimi predstavniki, je zaslužno tudi to, da uhaja tudi v preteklost. Po eni strani nas v pesmi Settle Down spomni na žensko zasedbo All Saints in soundtrack popularnega filma Obala. S skladbo Grapevines nas lahko asociira na glasbo Davida Lyncha in na seksapilno Twin Peaks vzdušje. 

Nemogoče pa je čez večino komadov ne zaznati neke nostalgije do zlatih časov bristolskega trip-hopa in njegovih vodilnih predstavnikov Massive Attack, ki konec junija nastopijo v Gorici kot del spremljevalnega programa EPK in bi jim lahko bila Liamere odlična predskupina. Gre za podobnost predvsem po delu britanske zasedbe, ki vključuje mnoga sodelovanja z odličnimi liričnimi pevkami. Čeprav imata Liamere neko unikatnost, v tem pogledu Re- deluje tudi kot preporod pretekle glasbe, nekoliko pa tudi kot premiera, saj pri nas ni bilo oziroma ni veliko trip-hop zasedb, ki bi bile sposobne ustvariti nekomplicirane, a hkrati prefinjene pesmi, ki zvenijo primerljivo s svetovno produkcijo in se jih zlahka navlečeš.

Brigita Gračner