Recenzija: Karmakoma – Salsa sentimentum (Založba Artičoka, 2025)

Karmakoma je poleg Suzi Soprano ena bolj prepoznavnih alter zasedb iz Krškega. Prva je ljubljenka navdušencev nad muzikami na križišču elektronike in kitar, druga pa trenutno najboljša domača punk in noise rock nažigaška trio bomba. Njun skupni imenovalec je tudi vokalist, kitarist, klaviaturist in tekstopisec Enej Mavser, glasbeni navdušenec, ki ima za sabo kup glasbenih izkušenj, upokojenih ali spečih kolektivov, presenetilo pa nas ne bi niti, da je v kovanju še kakega novega projekta.

Za razliko od tria je šla Karmakoma skozi nekaj rošad in razširitev. A na kratko: ko se je urila še v sklopu Klubskega maratona Radio Študent 2011, je delovala kot duet, do danes pa se je razbohotila v kvintet. Poleg Mavserja, ki domuje na vokalu in kitari, za ritem skrbita basist Jošt Drašler in bobnar Marek Fakuč, za programiranje Janžej Marinč, na klaviaturah pa igra nazadnje pridružena članica Mojca Zupančič, čeprav vsi sodelujejo s še vsaj enim sintom. Članske spremembe je bend očitno dobro prebrodil, da nas po enajstih letih, kar je izšel prvenec Imagination & Mechanical Metamorphoses razveseljuje z novo dozo njemu značilne muzike, ampak le v določeni meri. Če bend številčno raste in se renovira, so spremembe logične, v smislu sledenja glasbenim inovacijam pa dostikrat tudi dobrodošle.

V primerjavi s predhodnikom je nova plošča krajša, a bolj detajlna in sintovsko nasičena. Četudi člani primarno zasedajo druge vloge, so sintetizatorji postali najbolj pogosto uporabljano orodje kolektiva, seveda z raznolikimi zvočnimi spektri – ostrejše, višje in prodornejše glavne linije, basovska podlaganja, padovske zvočne kulise ter mnoga druga elektronska okrasja. A peterica spretno balansira dotok posameznih okrasij glede na komade. In čeprav je v ospredju bolj elektronska in sintovska igra, ta ne ogrozi oziroma požre bolj organskega dela Karmakome, to je električne in bas kitare ter bobnarske baterije, ki je skupaj z matrico, kolikor je te sploh ostalo, še vedno ogrodje benda.

Če so omenjeno glavno orodje skupine, pa je recimo vokal glavno orožje zasedbe. Poleg inštrumentarija in razširjenega članstva so – z izjemo skladbe Loret de Mar – najbolj očitna sprememba na novem albumu teksti v slovenščini, ki gotovo bolj bodejo v ušesa, saj se v našem okolju elektronsko obarvani kolektivi najpogosteje poslužujejo angleščine. Držijo se osebno izpovedne lirike, v kateri je prepoznati tudi družbeno kritično ostrino, ki je včasih metaforična, a gotovo ne zavita v celofan. Precej neposreden, malo obdelan, prepoznavno »Mavserski« pa ostaja tudi vokal, ki ga zgolj v singlu Inženirji časa računalniško popači vocoder.

Na novem albumu je še vedno zaznati Karmakomo, a se zdi način strukturiranja pesmi drugačen. Če je sicer krasen daljši prvenec ponudil nekaj bolj izstopajočih hitičev, a hkrati tudi polovico hitreje pozabljivih komadov, je novi album v celoti lažje posvojiti. V hite se zaljubiš, postopna ljubezen do celote pa po celovitem večkratnem poslušanju pride sčasoma in se ohrani dlje.

Brigita Gračner