Recenzija: Astrid & The Scandals – Today at 18:48 (samozaložba, 2025)

Astrid Ana Kljun je vsestranska domača ustvarjalka, ki deluje kot pevka, tekstopiska, harfistka, producentka, voditeljica in režiserka glasbenih videov. Nekaj časa je delovala zgolj kot Astrid, njen prejšnji razširjeni projekt se je imenoval Astrid in Avantgarden, sedaj pa deluje kot Astrid & The Scandals. Pod tem imenom se je predstavila tudi na Emi in se po točkovanju uvrstila med najvišje uvrščene. V njenem trenutnem kolektivu delujejo še njen partner, koproducent in multiinštrumentalist Tomaž Zupančič (tudi član skupine Mrfy) ter kitarist Luka Flegar in bobnar Anže Knez (oba člana benda Haiku Garden).

Prvenec Today at 18:48 je precej obsežen, saj zajema 16 skladb, četudi so tri od teh zgolj kratki intermezzi pod oznako flavour. Zgolj peščica jih je novih. Večino albuma smo namreč spoznali že preko singlov in videospotov ter EPja Triptich. Polnokrvni album zasedbe je bil že res dolgo pričakovan, ga je pa Astrid izdala v pravem momentu, saj se je postopni pomp vse do vrhunca na Emi zelo obrestoval. Nabor skladb je odraz njenih intenzivnejših življenjskih izkušenj in doživljanj, saj je tudi avtorica sama intenzivna in temperamentna, kar je še lažje prepoznati v njenih živih nastopih, kjer zvoku pogosto dodaja tudi gib. 

Tako kot je lahko raznovrstna in drzna na odru, je takšna tudi kar se tiče zvočne in tekstovne strukture skladb. Čeprav bi albumu lahko nadeli preprost pridevnik popoiden, je na nekaterih komadih zaznati bolj punkovski in rockerski pristop. Nekako tako kot pri Avril Lavigne, ki je pomešala oboje in postala utemeljiteljica novega žanra v svetovnem merilu. Spet drugod kakšna skladba zaide v čisto elektronske vode, vse od drum’n’bassa do ambientale. Prav tako avtorica ni podvržena nobenim pritiskom, da bi se pri besedilih izražala samo v enem jeziku oziroma se držala zgolj slovenščine, temveč kakšno pesem odpoje tudi v srbohrvaščini, predvsem pa jih prepeva v angleščini. Po eni strani zelo priročno, saj so tudi pesmi na plošči nekako svetovljanske in bi jih lahko slišali tako na domačih, regionalnih kot tudi na svetovnih radiih. 

Ena večjih posebnosti albuma pa je ustvarjalkin pristop do samega petja in igranja harfe. Četudi gre za klasično izobraženo operno pevko in harfistko, znanje obojega uporabi na čisto drugačen način. Harfa je postala električna, glas pa se razprostira do tako raznolikih uporab, da bi včasih težko rekli, da gre za isto vokalistko. Z omenjeno raznolikostjo lahko njen prvenec poslušalca, ki mora manevrirati med zvokovno variabilnostjo, nekoliko zmede, a vendarle je Zupančičev producentski vložek dodal neko skupno rdečo nit, ki kljub popotovanjem v različne sonične krajine album prizemlji v smiselno celoto. Vsekakor gre za nabirko pesmi, ki bi jih med glasbenimi opremami zaradi njihove melodične nalezljivosti in aranžmajske dovršenosti težko spregledali. Povzetek albuma pa bi lahko strnili kar z naslovom enega bolj vpadljivih komadov: Touché.

Brigita Gračner