Razstava slovenskega slikarstva na Dunaju oživlja pozabljen svet iz časa pred prvo vojno (reportaža)

V galeriji Spodnji Belvedere je na ogled razstava slovenskega slikarstva med letoma 1848 in 1918 Svet v barvah. Avstrijska galerija jo je pripravila skupaj z Narodno galerijo Slovenije. Predstavlja osrednja dela slovenskega slikarstva od pomladi narodov do razpada skupne avstro-ogrske države in oživlja danes pozabljen svet iz časa pred prvo vojno.

Postavitev združuje 132 umetnin, od tega jih je 108 iz slovenskih ter 24 iz avstrijskih javnih in zasebnih zbirk. Iz Narodne galerije je predstavljenih 71 umetnin.

Kustos Narodne galerije Michel Mohor, ki je sodeloval pri pripravi razstave, na vodstvu v prvi sobi najprej opozori na portret Henrika Czernyja, ki ga je Rihard Jakopič naslikal okoli leta 1899. Prikazuje uglajenega gospoda v temnih oblačilih. Gre za monumentalno, simetrično podobo, pomembni pa so barvni poudarki na sliki – modra barva, ki jo vidimo na obleki in pavovih peresih v ozadju, rumena na kavču in v ozadju.

Kurator muzeja Belvedere Markus Fellinger, ki je skupaj z direktorico Narodne galerije Barbaro Jaki pripravil razstavo, je takšno ponavljanje barvnih poudarkov po površini slike opisal kot slovensko posebnost, ki je imela več desetletno tradicijo. Na tak način so umetniki ustvarili enotnejšo barvno ploskev, ki je bila v evropskem prostoru v času, ki ga pokriva razstava, tudi nekoliko bolj dekorativna.

Kot zelo lep primer tega Mohor na razstavi izpostavi še sliko Jožefa Tominca, ki prikazuje družino dr. Frušića, iz stalne zbirke Narodne galerije. Za primerjavo je ob njej slika avstrijskega slikarja Josefa Danhauserja Bogati prevarant z zelo podobno kompozicijo, a barvno precej drugačna. Je veliko bolj barvita, barvni poudarki se na sliki ne ponavljajo na način, kot se pri Tomincu.

Po Mohorjevih besedah naj bi bil tak pristop slovenskih umetnikov do barv najverjetneje dediščina delavnic tistega časa, v katerih je bilo čutiti močne renesančne in baročne vzore. Lep primer je tudi slika Jožefa Petkovška Perice ob Ljubljanici iz leta 1886, ki jo je kustos Narodne galerije opisal kot simfonijo zelene barve, ki poenoti barvno ploskev.

Z več deli je na razstavi zastopana slikarka Ivana Kobilca. Mohor med drugim opozori na študijo za sliko Vedeževalke, ki jo označuje trikotna kompozicija, zelo značilna za njeno umetnost. Takšno kompozicijo vidimo tudi na znameniti sliki Poletje, ki je bila neke vrste umetničina osebna izkaznica, saj ji je odprla vrata na pariški Salon.

Dela nekaterih slovenskih umetnikov na Dunaju ponovno po 120 letih

Ena osrednjih osebnosti, okoli katere se je vrtel razvoj slovenskega impresionizma, je bil slikar Anton Ažbe. Na Dunaju je med drugim razstavljena njegova ikonična Zamorka. Kot je povedal Mohor, je imel Ažbe veliko učencev, njegova šola v Münchnu pa je bila eden ključnih prostorov, kjer so se umetniki srečevali.

Slovenski umetniki so se leta 1904 prvič predstavili na Dunaju v salonu Miethke. Umetnine, s katerimi so se predstavili tedaj, je danes mogoče občudovati na pričujoči razstavi. Videti je mogoče sliko Ivana Groharja Pomlad. Umetnik jo je zasnoval maja 1903 na Brdu pri Lukovici, ko se je v osebni stiski zatekel v naravo, vendar jo je verjetno dokončal jeseni na Dunaju, kjer je na tamkajšnji prvi razstavi slovenskih slikarjev naslednje leto dobila mesto osrednje podobe.

Videti pa je mogoče tudi Groharjevo sliko Grabljice. Označujejo jo slovenske narodne barve, Mohor pa opozori tudi na togo naslikano krilo ene od grabljic. Kot je pojasnil, se je umetnik na začetku svojega impresionističnega ustvarjanja zgledoval pri italijanskem slikarju Giovanniju Segantiniju, ki je slike gradil z drobnimi dolgimi potezami čistih barv. Razlog za nekoliko togo naslikano krilo pa bi lahko tičal v tem, da je Grohar Segantinijeva dela najprej videl v grafični tehniki.

Na tokratni razstavi se sicer obiskovalec s Segantinijem seznani preko njegove slike Slabe matere. Označujejo jo dolge poteze, ki ustvarijo občutek, da površina migeta. Slika, naslikana v tehnika divizonizma, je prava simfonija v belem in je soočena s slikami slovenskih impresionistov z zimskimi motivi. Vidimo lahko denimo Jakopičevo Zimo in Groharjevo Škofjo Loko v snegu.

Dela slovenskih umetnikov na razstavi soočena z deli mednarodnih umetnikov

Kot je poudaril kustos Mohor, je razstava v Spodnjem Belvederu prva, ki slovenske impresioniste postavlja ob bok mednarodnim umetnikom, pri čemer lahko opazimo določene slogovne podobnosti.

Razstavljena je slika francoskega impresionističnega slikarja Clauda Moneta Ribiči na Seni pri Poissyju iz leta 1882, kjer se zelena in modra pojavljata po vsej slikovni površini. A kot opozori Mohor, so slovenski umetniki barvo na tak način uporabljali ves čas, tuji le občasno. Nekaj drugega je tako slika nizozemskega slikarja Vincenta Van Gogha, ki prikazuje polja pri Anversu, kjer gre za drugačen način uporabe barv. Veliko je zelene, nekaj modre, nato so posamični rdeči poudarki. Na sliki se izmenjujejo krajše in daljše poteze, površina deluje zelo živahno.

In že smo pri Groharjevem Sejalcu, kjer je umetnik za samo figuro uporabil enake barve kot za okolico. Sokustos razstave Fellinger v tem primeru govori o enotni barvni ploskvi, ki je značilna za slovensko likovno umetnost tistega časa, je pojasnil Mohor.

Precej drugačna od slik, ki so jih ustvarjali slovenski impresionisti, je tudi slika Bohinjsko jezero s Triglavom iz leta 1913 Ernsta Stöhra. Umetnik se je rodil v kraju St. Pölten in se poročil v Bohinj, kjer je živel do svoje prezgodnje smrti. Slika je izjemno barvita, veliko je različnih odtenkov zelene, modre, oranžne in drugih barv.

Mohor pa opozori še na študijo sončnega brega Riharda Jakopiča iz leta 1903. Slika deluje skorajda abstraktno, šele ko preberemo naslov, začnemo prepoznavati naslikana polja in horizont. In to je tisto, kar je zanimivo pri Jakopiču, do kod je šel, je dodal. Sprehod skozi razstavo sklene ob delu Avgusta Bertholda, sopotnika slovenskih impresionistov. Predstavljena je njegova fotografija Sejalca iz leta 1906, po kateri je Grohar ustvaril svoje slike.

Razstava se začne z letom 1848 in monarhijo, ki se je hitro modernizirala v času, ko je bil Dunaj tudi za Slovence prestolnica in ko je vlak za pot med Ljubljano in Dunajem potreboval približno osem ur. Sklene se z letom 1918, ki označuje tudi konec prve svetovne vojne.

Po pričetku prve svetovne vojne je, kot je povedal Mohor, literarni in kulturnopolitični zgodovinar, prevajalec in esejist Ivan Prijatelj, ki je leta 1905 dobil službo v dunajski dvorni knjižnici, pisal Mateju Sternenu, naj mu na Dunaj pošlje eno od svojih slik Devina. Devin je tedaj predstavljal podobo izgubljenega raja. V bližini je tekla fronta in ob grozi, ki je sledila, lahko razumemo, zakaj je impresionizem v 20. in 30. letih minulega stoletja postal priljubljen. Slovenski impresionisti so s svojimi umetninami, ki so bile dve generaciji oddaljene od avantgarde, ponujali okno v skoraj pozabljen, takrat že razpadel svet, ki ga obujajo tudi projekti, kot je pričujoča razstava, je sklenil.