Ramplanje – dolenjski običaj, ki povezuje sosede, prijatelje in veselje

Na Dolenjskem še vedno živi običaj, ki ga drugod po Sloveniji poznajo le redki. Ime mu je ramplanje in že samo beseda zveni tako, kot se dogodek odvija – glasno, veselo in z veliko dobre volje. Ramplanje je obisk pri godovniku, kjer vaščani ali prijatelji z ropotom oznanijo, da prihajajo voščit. Namesto zvonov in trobil uporabijo kar vsakdanje predmete: pokrovke, kuhalnice, ponve in vse, kar ropota. A za tistim hrupom se skriva nekaj globljega – občutek skupnosti, prijateljstva in preprostega človeškega veselja, ki se prenaša iz roda v rod.

Korenine dolenjskega ramplanja

Ramplanje izvira iz časov, ko je bil god pomembnejši od rojstnega dne. Ljudje so takrat praznovali dan svojega zavetnika, ne svojega rojstva. God so si zapomnili lažje, saj so bili svetniki zapisani v koledar, medtem ko se rojstni datumi pogosto niso natančno vedeli.

Na Dolenjskem so ljudje god praznovali z veseljem, toda sosedje in prijatelji so želeli praznik začiniti še s presenečenjem. Tako so na večer pred godom ali zgodaj zjutraj prišli k slavljenčevemu domu in začeli ramplat – glasno ropotati, tolči po loncih in pokrovkah ter klicati slavljenca, da se pokaže. Ramplanje je bilo nekakšen budilni obred, poln dobre volje in šal.

Godovnik je moral biti pripravljen, saj je po nepisanem pravilu vse »ramplače« povabil v hišo. Tam so skupaj zapeli, nazdravili in jedli tisto, kar se je našlo – suhe mesnine, kruh, vino in domače pecivo.

Ramplanje

Zvok, ki prebudi vas

Na Dolenjskem se ramplanje sliši že od daleč. Zvok kovine, ki udarja ob kovino, kuhalnic, ki tolčejo po loncih, in petja, ki odmeva med hišami, prebudi celo tiste, ki še spijo.

Otroci so pri ramplanju vedno sodelovali z največjim veseljem. S seboj so prinesli, kar so našli v kuhinji – majhne pokrovke, lončke ali kar lesene žlice. Ramplanje je bilo priložnost za zabavo in smeh, pa tudi za druženje.

Običaj ni bil le glasno voščilo, ampak tudi znak, da je v vasi živahno in povezano življenje. Ljudje so se poznali, spoštovali in si znali voščiti. Vse to je danes postalo redkost, zato ima ramplanje še poseben čar.

Ramplanje kot izraz domačnosti

Vsaka vas ima svoje različice ramplanja. V nekaterih krajih pridejo ramplači k slavljenčevi hiši ob prvem svitu, drugje že zvečer. Včasih s seboj prinesejo celo harmoniko ali trobento, v nekaterih krajih pa ramplanje spremljajo z rimami, šaljivimi verzi in improviziranimi pesmimi.

Običaj je preprost, a iskren. Nihče ne gleda na uro, nihče ne računa, kdo je koga obiskal lani. Pomemben je trenutek, ko se ljudje zberejo, zapojejo in za nekaj ur pozabijo na skrbi.

Tako se ohranja tista pristna dolenjska toplina, ki jo pogosto opisujejo kot »človeško bližino z vinom in pesmijo«. Ramplanje združuje prav to – humor, glasbo in druženje, ki ne potrebuje vabil ali protokola.

Priprave na ramplanje

Čeprav je ramplanje videti spontano, ima svoje pravila. Skupina vaščanov ali prijateljev se zbere pri enemu izmed sosedov, kjer se dogovorijo, kdaj in h komu bodo šli. Ramplanje se začne zgodaj – pogosto še pred sončnim vzhodom.

Najpogosteje s sabo vzamejo kovinske pokrovke, lonce, kuhalnice in staro ponev. V zadnjem času se pojavijo tudi bolj »moderni« dodatki – zvonci, škatle, celo stari bobni. A bistvo ostaja enako: ropot, ki pomeni veselje.

Po prvem udarcu v pokrovko sledi krik »Na zdravje, slavljenec!«, nato pesem, pogosto stara dolenjska napeva. Vse se konča z vabilom v hišo in z nazdravljanjem ob domačem kozarcu.

Pomen skupnosti in tradicije

Ramplanje ima tudi socialno vrednost. V manjših vaseh je to priložnost, da se ljudje srečajo, izmenjajo novice in obudijo stara prijateljstva. Včasih je bilo to skoraj družbena obveznost, danes pa je redka in dragocena gesta.

Mnogi mlajši, ki so se preselili v mesta, se spominjajo, kako so kot otroci hodili ramplat s starši ali sosedi. Ko se vračajo domov za praznike, si želijo, da bi ta običaj preživel. V nekaterih vaseh se zato ramplanje ohranja kot del krajevne tradicije – ne le v decembru, temveč skozi vse leto, ob godovih, rojstnih dnevih ali drugih priložnostih.

V občinah, kot so Šentjernej, Dolenjske Toplice in Trebnje, se ramplanje še vedno pojavlja kot živa tradicija. Ljudje ga ne dojemajo kot predstavo, ampak kot nekaj, kar sodi k življenju.

Izraz ramplanje v narečju

Beseda »ramplanje« izvira iz glagola »ramplat«, kar pomeni ropotati ali delati hrup. Pojavlja se tudi v pomenih, kot so »hoditi z veliko težo«, »glasno govoriti« ali »zganjati veselje«. A prav dolenjski pomen – obisk z ropotom ob godu – je tisti, ki je ohranil izraz pri življenju.

V govorici domačinov je ramplanje vedno povezano s smehom in toplino. Pogosto se uporablja tudi v prenesenem smislu: »Včeraj smo malo ramplali« pomeni, da so se družili, peli in se zabavali.

To je beseda, ki jo razumejo samo tisti, ki poznajo občutek skupnosti, kjer so vrata vedno odprta in kjer je glasen smeh znak dobrega srca.

Ramplanje nekoč in danes

V preteklosti je bil ta običaj del skoraj vsake vasi. Ramplači so hodili od hiše do hiše, včasih so jih spremljali otroci s svetilkami ali laternami. Obisk se je končal s toplim napitkom, domačo potico ali rezino suhe salame.

Danes se ramplanje ohranja predvsem tam, kjer ljudje še živijo v tesnejših skupnostih. V mestih ga skoraj ne poznajo, a zanimanje zanj raste. Nekatere turistične in kulturne prireditve na Dolenjskem vključujejo prikaz ramplanja kot del dediščine.

Vendar tisto pravo, domače ramplanje ni predstava za obiskovalce. Dogaja se zgodaj zjutraj, ko se para dviga iz dvorišča in se v zraku čuti vonj po dimu in kruhu. Takrat zvok pokrovk ni motnja, ampak pesem vasi.

Ramplanje je simbol pristnosti

V času, ko se ljudje vse manj srečujejo v živo, ramplanje ohranja nekaj izjemno pomembnega – osebni stik. To je trenutek, ko prijatelji pridejo do tvojih vrat brez napovedi, s toplino in iskrenim nasmehom. Ni daril, ni pretvarjanja, le želja, da skupaj nazdravijo in se spomnijo, da življenje ni samo delo, ampak tudi veselje.

Običaj uči preprostosti. Uči, da ni treba veliko, da je praznik. Le nekaj prijateljev, nekaj pokrovk in odprta vrata. Morda zato ramplanje ni nikoli izginilo – ker v sebi nosi nekaj, kar ljudje vedno potrebujemo: pristnost, smeh in pripadnost.

Sporočilo ramplanja za prihodnost

Ramplanje ni le stara navada, ampak spomin na čase, ko so se ljudje znali veseliti skupaj. Sporoča, da praznovanje ni stvar bogastva ali protokola, temveč odprtih src.

Če bi ta duh znali prenesti tudi v sodobni svet, bi bile naše skupnosti toplejše. Morda bi bilo manj osamljenosti in več pristnih srečanj. Ramplanje nas spominja, da sreča ni v tišini, temveč v glasnem smehu in ropotu, ki ga deliš z drugimi.

Veste, kdo je »terongle«? Stari izraz, ki ga poznajo le še v nekaterih slovenskih vaseh

Objava Ramplanje – dolenjski običaj, ki povezuje sosede, prijatelje in veselje se je pojavila na Vse za moj dan.