Rajanje Akademske folklorne skupine France Marolt. Med tradicijo in eksplozijo energije!

Linhartova dvorana Cankarjevega doma Ljubljana je znova gostila Letno prestavo Akademske folklorne skupine France Marolt 16.5., ko sem si predstavo tudi ogledala. Ponovitev je bila še 17. maja.

Bila je to njihova 78. letna predstava raziskovanj ter strokovnega poglabljana, prvotno v bogato južno slovansko folklorno dediščino, nato pa je v vseh teh let slovenske države, sledilo odkrivanje in podoživljanje naše kulturne barvitosti.
Spomnimo se njihove lanskoletne energetske vročice Plamen ples, ko se je rajalo in plesalo ob kresih; kar se je izkazalo kot dobra energetska popotnica za njihovo letošnje Rajanje; ko je moč plesa znova rešila te naše kraje, pred temnimi silami zimskih dni.

Za Rajanje so se odločili ob letošnji deseti obletnici njihove predstave Inkognito in so tako, kot pred desetimi leti, na odru Linhartove dvorane znova zavladale maske pustnih dni, kot zapišejo v knjižici: ‘Od visokogorskih sotesk, kjer se lovijo odmevi večnosti, do meščanskih salonov, kjer se tke zapeljevanje… Kjer je spremeniti svoj jaz privilegij, in kjer kraljujejo tisti , ki se upajo zaplesati z lastno usodo – v rajanju nihče ne išče resnice, le skupni ritem…dokler glasba ne preneha.’ Avtorica in umetniška vodja predstave Rajanje je Ema Kovač, vodja plesnih skupin Anja Jamšek, orkestrov Žan Kajzar, petja Jasna Žitnik Remic s svetovalci: Teri Sedej, dr. Tomaž Simetinger in Luka Kropivnik.

Polno dvorano je ob obstoječi svetlobi dočakala rdeča zavesa, ki zapira pogled na oder, kaj kmalu so bili slišni zvoki, glasovi (tonski mojster Danilo Ženko), ki so postajali vse bolj glasni, ko so nenadoma pred zaveso priletela temačna zamaskirana bitja, ropotala so s paličjem in začela svojo Divjo jago (avtor priredbe Samo Vovk), ne le ob robu odra, temveč še po dvorani okrog – naokrog. Bili so srhljivi, čeprav s svojo divjo jago zabavali, nasmejali in v dvorani dvignili vzdušje, obiskovalci pa smo jim v ritmu sledili z udarnim aplavzom. In se je v enaki atmosferi sledilo vsem ostalim programskim točkam njihovega novega programa, plesnemu vpogledu na čase rajanja naših prednikov, v čast in veselje prihajajoče pomladi.

Torej se je na odru pričel boj za prevlado svetlobe, ali pač teme; in je že sledila točka Lucij 100! ( koreografija: dr. Tomaž Simetinger, glasbena priredba: Žan Kajzar po Petru Vendraminu). Lucije so poplesavale v spremstvu godbe, ko so jih presenetili ter prestrašili in lovili preganjalci. One pa so se stiskale po kotih, bežale naokrog v dobro zaigrani dramski zgoščenki o strahovih teme, s katerimi so nekoč ustrahovali otroke, tokrat pa so bele Lucije, prinašalke luči bile odete v izvirne folklorne kostume, ko svetloba ni-le sledila dogajanju, ampak z odrskimi lučmi sceno še posebej okvirila (avtorica kostumografije: Maja Abraham, oblikovalka luči: Nanja Bertok Dragič).

Za Črjansko pustnijo poimenujejo povorko pustnih šeg z maskami, ki oznanjajo pustni čas karnevalskega vzdušja v Črni na Koroškem (koreografija: dr. Tomaž Simetinger, prilagoditve: Ema Kovač, glasbena priredba: Peter Vendramin).
Na odru je pet plesnih parov živahno plesalo koroške plese, ki so se ob glasnem trušču morali umakniti v ozadje odra, saj so priletele možate podobe, odete v krzno, okrog vratu in pasu pa so jim visele še kosti, za povrh so bili obdani še z zvonci. Srhljive maškare so imele velike grozljive maske (tako kot nekoč lesene), ki so krasilen njihove glave, celo v živalski podobi, Ko so maškare nehale rožljati so se prepustili glasbi in zaplesale v paru po odru, tudi se jim pridružili ostali čakajoči pari. Njihovi udarci ob ritmu glasbe in cingljanju zvoncev, so bili tako udarni, kot bi hoteli ob vsem tem trušču ter ropotu prebuditi zemljo pod nogami, pač pregnati zimo, in oznaniti prihajajočo pomlad. In se je zemlja prebujala skupaj z obiskovalci, kajti ob vsem trušču so sledili še decibeli aplavza.

Od Črne na Koroškem se je Maroltova pustna povorka selila pod vznožje planine Matajur, ki meji med Italijo in Slovenijo, kjer domujejo tradicionalne pustne podobe, iz Benečije in Nadiških dolin. Sledil je ples Matjurski pustje (koreografija: Luka Kropivnik in dr. Tomaž Simetinger, glasbena priredba: Fedja Senek in Sašo Zver). Njihove maske so prepoznavne po okrašenih klobukih (klabuk oflokan) z barvitimi papirnatimi rožami. Predstavljajo dva glavna lika: ta lepi in ta grdi. Ta lepi nosijo cvetlične srajce in značilne visoke rožnate klobuke ter trakove. Ta grdi pa so namazani s sajami, oblečeni v razcapana oblačila ter opremljeni z zvonci in lesenimi palicami, na glavi pa imajo zašiljena, stožčasta pokrivala s trakovi. Hodijo po vaseh, ko ´baba nose moža tu koši´; kdo je baba in kdo mož in kdo koga nosi pa se oznani z razkrivanjem maske. Oder je zasedla povorka razgrajačev, ki so znali ob plesu in petju zatresti tla, ropotati s svojo opremo, ob tem pa dajali vtis vsesplošnega kaosa. Vneto so ves čas preganjali (koga ali kaj?) – verjetno zimo in se prisotno zabavali.

Naslednji postanek v namen raziskovanja ter doživetja ljudskih slovenskih pustnih običajev, je potekal v ledeniški dolini, pod Kaninom ob italijanski meji, med Furlanijo ter občinama Kobarid in Tolmin. Torej v Reziji, ob pesmih in plesih Rezije in njihovega čaščenja pusta: Ta Pustawa (koreografija: Anja Jamšek, glasbena priredba: Maja Budna, petje: Jasna Žitnik Remic). Glasba Ta Pustawa je tradicionalna viža, ki sledi plesu in prazničnem prehodu, ko so temne maske ter postave obiskale že vse hiše, potem nastopi čas za Ta lipe maškare, ki zaplešejo v novih oblačilih, razkošju trakov, beline, barv in cvetja. One so na oder (trg) prihajale s pesmijo, nato je sledil specifični ples Rezije, ko se roke ne dotikajo ampak telesa zaplešejo eden ob drugem zanosno, saj jih tudi brez dotikov rok, lahko povezujejo hudomušne sile privlačnosti. Glasba je tako živahna, da jih koraki kar povzdigujejo po zraku, tudi se osvobojeno vrtijo eden ob drugem, medtem ko čevlji poudarjajo ritem in se zavrti ples življenja, je neke vrste solo ples, ki se lahko vije v skupinah. Lahko so svobodno poplesavali, saj je bil oder povsem posvečen plesu, kjer so glasbeniki imeli stole ob zadnji steni, godci pa so lahko igrali ob plesalcih. Tudi so oder v višavah krasili trakovi, se svetili v soju luči, pravzaprav so urejeno visele pustne zastave v znak svečanega dogodka, in je zadnjo steno krasil video oris črne maske velikih oči (scenografija Rebeka Pernat). Koreografije so se dopolnjevale s pevsko – glasbenim točkam Alpskega orkestra s pevsko skupino Maroltovke.

Po programu so na vrsto prišli ljubljanski meščanski saloni, s pustno prireditvijo: Črno – bela reduta (koreografija: Tina Oblak, glasbena priredba: Žan Kajzar).
Najimenitnejša ljubljanska pustna prireditev med obema vojnama se je imenovala Črno-bela reduta. Pred pustnimi prireditvami se je v Ljubljani živahno zabavalo že v t.i. predpustnem obdobju, v času od svetih treh kraljev do pepelične srede. Če pomislimo, kako današnje dni potekajo ljubljanske pustne zabave – tako, da ob pustu še komaj srečaš maske na cesti. Kot se da brati, je tiste dni v našem mestu, že v predpustnem obdobju bilo sila zabavno, saj so se organizirali elitni in drugi plesi, veselice, zabave, tudi lovski in planinski ples, skrivanje za masko, nizali so se kulturni dogodki, kot so satire in se karikirale aktualnosti. V času pusta pa so sledile maškarade športnih in drugih klubov, po šolah, raznih podjetjih in organizacijah kot tudi na znamenitem ljubljanskem pustnem korzu. Tokrat je v tričetrtinskem taktu svečano zaplesalo osem parov ob valčku Alpskega orkestra. Edina zahteva je bila, da so kostumi belo – črni: gospodje v frakih in belih srajcah, dame pa v modnih variacijah belo – črnih večernih oblek. Plesali so prefinjenih drž, in ne le v parih, saj so se vile vrste, poskakovali, ploskali, se povzdigovali in očarali gledalce.

Predstavili so še Kurantovo deželo s slovensko ljudsko: Fašenk de priša iz Markovcev pri Ptuju (priredba: Rebeka Pernat, Jasna Žitnik Remc). Tudi je fašenk eden največjih pustnih prireditev pri nas, ko so v ospredju etnografske maske, kjer se zabava ob glasbi in plesu, in so junaški kurenti v središču dogajanja, s svojimi obhodi od hiše do hiše, z obredjem ropotanja ter kaosa. Kot pravijo so bili poklicani, da prebudijo rodovitne zemeljske sile. Vižo Fašenk de priša so najprej zapele Maroltovke, kurenti, beli in črni, pa so dobro ogreli gledalce, ob svojem obisku pred domačijo, kjer se je pelo in glasno rajalo ter se je zatresel podij odra.

Pomlad je že prišla, priklical pa jo haloški, zeleni Jurek (avtorica koreografije: Tjaša Ferenc Trampuš, avtor glasbene priredbe Peter Vendramin). Osem parov je upočasnjeno korakalo na oder, se prepletalo in zapeljivo zaplesalo, ampak ko vstopi Jurek zastavonoša, s svojimi barvitimi trakovi, ki visijo na palici, se hitreje zavrtijo, se vrtijo in poskakujejo za bolj rodovitna tla, Jurek pa jih je s svojimi zamahi pospeševal ter veselo vodil okrog naokrog. Alpski orkester je prispel iz ozadja, skoraj čisto do gledalcev in je glasbeni kvartet – harmonika in bas veselo zaigral polko: Za debelo repo (priredba: Žan Kajzar). Nadvse živahno rajanje so pripravili Zadrečki pusti (koreografija: Luka Kropivnik, glasbena priredba: Sašo Zver). In je ponovno prišel v prvi pla Alpski orkester ter veselo zaigral polko.

Na koncu so rajali še Zadrečki pusti (koreografija Luka Kropivnik, glasbena prireditev Sašo Zver). Zadrečki pust ali Drežniški in Ravenski pust, gojijo posebnost, po kateri je tudi najbolj znan v Sloveniji, da lahko na pustno soboto nastopajo le neporočeni fantje. Ko Ta lepi in Ta grdi domačinom prinašajo veselje, Ta grdi tudi strašijo, vendar pa vsi najraje zaplešejo.

In so že na plesišču nekatere žene večje ter močnejše, sicer rožljajo ter skačejo v višave in veselo obujajo stare običaje. Pri njih nastopata še Ta star in Ta stara, njima v kontrast tudi meščanski par, pa jager je še priletel v vlogi nadzornika. Vse skupaj je bilo sila zabavalo, tudi je aplavz sledil kadru za kadrom, ob njihovih pustnih šegah, ki izvirajo še iz poganskih časov.

(foto: Mulec Weddings)

78. letna predstava Rajanje se je izkazala za nov energetski ter koreografsko glasbeni presežek Akademske folklorne skupine France Marolt, saj so se aplavzi vrstili na odprti sceni vsakič znova in ob zaključku vsakega nastopa. Čestitke ustvarjalcem in izvajalcem, vsem, ki so doprinesli k tako izrednemu vzdušju tega večera, da je dvorano dodobra segrelo, jo nemudoma povzdignilo na noge, ko je po dvorani zadonel mogočni zbor nastopajočih in prisotnih obiskovalcev s pesmijo Nocoj je ena luštna noč. Pravijo, da nam je ljudska glasba zapisana v DNK, verjetno res, kajti folklorni nastopi skoraj vedno povzdignejo prisotne, kar je več kot potrdilo tudi tokratno Rajanje v izvedbi AFS France Marolt.