Putin obrnil plato: Evropi ponuja mir “brez pogojev”

V skrbno izbranem trenutku je ruski predsednik Vladimir Putin Evropi ponudil diplomatsko gesto, ki je v mednarodnih krogih dvignila precej obrvi. Moskva je namreč sporočila, da je pripravljena obnoviti diplomatske odnose z vsemi evropskimi državami – brez pogojev in brez pričakovanj.

Napoved prihaja ravno v času, ko se čezatlantsko zavezništvo sooča z najglobljo krizo v zadnjih desetletjih. Spor okoli Grenlandije, trgovinske grožnje iz Washingtona, javne žalitve evropskih zaveznic in zahteve po večji lojalnosti do interesov ZDA so močno načele zaupanje med Evropo in Združenimi državami.

Kontrast je očiten – in po mnenju številnih analitikov tudi nameren; medtem ko ZDA pod vplivom nove politično-poslovne osi Trump–Musk grozijo s carinami, govorijo o “nesposobnih zaveznikih” in celo odpirajo vprašanja ozemeljske suverenosti, se Rusija postavlja v vlogo razumnega, stabilnega sogovornika, ki ponuja sodelovanje, energijsko varnost in politični dialog – vsaj na papirju – brez dodatnih zahtev.

Gre za klasično diplomatsko taktiko, ki jo tuji komentatorji opisujejo kot “mehko ofenzivo”. Rusija ne nastopa kot agresor, temveč kot alternativa kaotičnemu Zahodu. Sporočilo Evropi je jasno: če so ZDA nepredvidljive, obstaja druga možnost.

Ta manever se zanimivo ujema tudi z nedavnimi izjavami Elona Muska, ki je v več intervjujih in objavah namignil, da so zahodni politični voditelji zgolj “igralci”, ujeti v sistem interesov, ki jih ne nadzorujejo sami. Putin s svojo ponudbo Evropi pravzaprav ponuja nov scenarij – novo vlogo – brez ameriškega režiserja v ozadju.

Po ocenah tujih analitikov se Rusija s tem obrača predvsem na t. i. “staro gardo” Evrope: politične elite, ki so desetletja gradile pragmatične odnose z Moskvo, še posebej na področju energetike in varnosti. Simbolno se v tej zgodbi pogosto omenjata Nemčija in Francija, nekoč ključna stebra dialoga med Vzhodom in Zahodom.

Putinova vizija, ki jo nekateri mediji že poimenujejo kot “evrazijski mir”, pa ima jasno rdečo črto: v njej ni prostora za nepredvidljive in zahtevne ZDA. Cilj ni takojšnje zavezništvo, temveč razrahljanje vezi med Evropo in Ameriko – postopno, tiho in brez odprte konfrontacije.

Vzporedno s tem tudi Kitajska v zadnjih tednih stopnjuje diplomatsko aktivnost v Evropi, ponuja gospodarsko sodelovanje in poudarja potrebo po “večpolarnem svetu”. Skupaj ti signali kažejo, da se stari svetovni red ne lomi z enim udarcem, temveč z nenehnim pritiskanjem na razpoke, ki že obstajajo.

Evropa se tako znova znajde pred starim, a vse bolj neprijetnim vprašanjem: ali ostati trdno zasidrana v čezatlantskem zavezništvu, ali pa začeti razmišljati o lastni poti med velikimi silami; vprašanje pa je za kakšno ceno, saj vemo da pri Putinu nič ne pride brez plačila.

Portal Os