PRVI VTIS Opel Frontera: Pravzaprav zamenjuje »mini« karavane (#video)

Po dnevu premlevanja mi je vendarle kapnilo, kam lahko umestim reinkarnirano Oplovo Frontero, »dvojčico« novega Citroena C3 Aircross. Nekoč so (določeni) proizvajalci imeli v repertoarju male karavane, zdaj jih (drugi) nadomeščajo s podaljšanimi malimi SUV-ji, kjer lahko poudarjajo prostor in v konkretnem primeru celo možnost sedmih sedežev, toda osnova je iz (velikostnega) razreda nižje, kar seveda, ob še nekaterih varčevalnih ukrepih, poskrbi za dokaj privlačno ceno. Nekaterim ravno tak avto ustreza, drugi se bodo še naprej odločali po bolj klasičnih merilih.

Spomnite se modelov, kot so bil Renault Clio Grandtour, Škoda Fabia Combi ali še prej Volkswagen Polo Variant. Mali karavani, izdelani na osnovi avtomobilov nižjega razreda, le z daljšim zadkom, ki so s tem pridobili toliko prtljažnika (ob enako utesnjeni kabini), da so jih lahko promovirali kot dostopne družinske opcije. V določeni meri so se prijeli, vendar ne dovolj, da bi dolgoročno obstali na trgu. Zdaj pa je tu nov poskus, ko raztegujejo SUV-je razreda B, kjer je znamka Opel doslej nastopala z modeloma Crossland in Mokka. Drugi ostaja v ponudbi in je ravnokar prenovljen, prvega zamenjuje Frontera, ki smo si jo ogledali tokrat.

Lahko rečem, da v živo deluje bolj skladna, kajti na fotografijah se res zdi, kot da so jo dali na natezalnico. V bistvu je prav simpatična, čeravno bi jih lahko še zadaj in od strani namenili kaj več »oplovskega,« medtem ko jim je sprednja maska (»Opelvisor«) dobro uspela. Tudi znotraj deluje dokaj lično, čeravno preprosto, in hkrati uporabno, imam pa pomisleke glede določenih materialov (na vrhu armaturne plošče ali na vratih). Ne zato, ker bi snobovsko zavračal kakršno koli tršo plastiko, v osnovi nimam nobenih težav z njo, toda že v skoraj povsem novem avtu so se na teh površinah poznale praske. Kako bo šele po nekaj letih uporabe? Predstavniki uvoznika sicer poudarjajo veliko odlagalnih površin in predalov, meni se jih ni zdelo tako zelo na pretek, vendar dovolj, prisotna je tudi nenavadna rešitev z elastičnim trakom, ki naj bi poskrbel za držanje določenih predmetov. Prostora za kolena je presenetljivo dosti, vsekakor več kot v tistih »predhodnikih,« prtljažnik pa že z osnovnim nivojem brez nakladalnega roba deluje večji kot pri običajnih SUV-jih razreda B, medtem ko je spodaj še precejšnja luknja, mogoče pa je dno tudi spustiti (le držalo je tudi izvedeno precej ceneno). Skupno sicer navajajo 460 l prostornine, s podrtimi sedeži pa 1.600 l, in poudarjajo široko odprtino (skoraj meter širine in 73 cm višine), tako da gre v avto brez problema zaboj za prevažanje labradorca.

Frontera naj bi bila preprosta, nekompleksna in uporabna, kar pa ne pomeni, da ima veliko gumbov in tipk. Večina upravljanja je vseeno na osrednjem 10-palčnem zaslonu, razen pri osnovni različici (Edition), ki slednjega sploh nima, temveč je tam držalo za telefon. Višji nivo opreme GS za dodatnih tri tisoč evrov ga dodaja, vključno z navigacijo. Voznikov enako velik zaslon je prisoten pri vseh izvedbah. GS vsebuje tudi več asistenčnih sistemov (predvsem tipal in kamer), med katerimi pa ni (niti za doplačilo) aktivnega regulatorja hitrosti.

Ročnega menjalnika v tem avtu ne boste našli. Tudi bencinski izvedenki (zgolj ta omogoča sedem sedežev), podkrepljeni s hibridnim sklopom – ta doda 21 kW moči in malo manj kot pol kWh energijske zaloge – ima samodejni menjalnik, integriran v hibridni del. Razlikuje se moč 1,2-litrskega prisilno polnjenjega trivaljnega motorja, ta je lahko 74 ali 100 kW (100 oz. 136 KM), skupna »sistemska« moč pa znaša 81 ali 107 kW. Na voljo je še električna izvedba z baterijo kapacitete 44 kWh (vrste LFP, ki jo brez zadreg polnite »do roba«) in motorjem moči 83 kW. Pri slednjem se v kakšen klanec pozna (v avtu smo bili trije), da je nekoliko slaboten, a vseeno ne toliko kot denimo tisti v Dongfengu Box. Uradnega dosega je dobrih 300 km, sam bi v realno v toplem vremenu računal na kakšnih 250 km, v mrzlem pa na 200 km. Kako bo zares v praksi, pa bo lahko razkril šele podrobnejši preizkus. Za zdaj uvoznik nima podatkov o morebitni izvedbi z večjo baterijo, ki so jo sicer tuji mediji omenjali.

Ne glede na nivo opreme je v Frontero v osnovi vgrajen enofazni polnilnik za izmenični tok (7,4 kW). To je resda lahko za določene načine uporabe dovolj, vseeno pa priporočam, da za 350 evrov dokupite (seveda mora biti avto že tako konfiguriran, ne da se tega spremeniti naknadno, ko je že izdelan) trifaznega, ki zmore polnjenje do 11 kW. Če že ne pri domačem polnjenju, bo prišlo prav pri priklapljanju v mestih in na daljših izletih.

Cene za »hibridne« so v razponu od 21 do 25 tisoč evrov, priporočam sicer še paket Tehnologija za tisoč evrov (pri opremi GS), ki doda vzdolžne strešne sani in ogrevanje sedežev, volana ter vetrobranskega stekla. Električna se začne malo pod 27 tisočaki, na kar je mogoče dobiti 7.200 evrov subvencije.