Aleš Gabrijelčič: Ulice po meri človeka

Japonska, cesarstvo vzhajajočega sonca, je dežela osupljivih nasprotij. Starodavna duhovnost se tam prepleta z neustavljivim tehnološkim razcvetom. V objemu Tihega oceana ta gosto poseljeni arhipelag razkrije svojo neskončno urbano krajino, ki zlahka razblini naše ugnezdene predstave o deželi zenovskega miru in harmoničnega sobivanja z naravo. Podobe, o katerih sanjamo, se sramežljivo prikažejo šele po dolgem iskanju daleč od mestnega vrveža, med pobočji mogočnih, skoraj bajeslovnih gora.

A vendar, ko popotnik prvič zakoraka po živahnih ulicah Tokia, Osake ali Kjota, ga preseneti mehkejša resničnost. Kljub vrtoglavi arhitekturi, ki se zdi neukročena v svoji želji dotikanja neba, se pod njo, ob njenem parterju, skriva živahen utrip mestnih ulic. Te kažejo nevsiljivo prijazen in topel človeški obraz. V labirintu neonskih luči in tisočerih glasov se v srcu mestnega vrveža zrcali subtilen občutek reda, spoštovanja in skoraj neotipljive lepote.

Ne glede na to, ali gre za široke mestne avenije, imenovane dori, ali živahne nakupovalne ulice, znane kot shotengai, vrvež uličnega dogajanja v japonskih mestih ne poneha niti ponoči. Ozke stanovanjske uličice delavskih četrti, imenovane yokocho, obkrožene z majhnimi, intimnimi bari, restavracijami in trgovinami, se v večernih urah preobrazijo v živahna središča družabnega življenja. Zrak ulic, mehko osvetljenih s sojem bleščečih napisov, prežemajo vonjave po sveže pripravljenih jedeh, spokojnost večera pa razbijajo valovi smeha.

Pred več kot petnajstimi leti sem imel priložnost enega takšnih delavskih okolišev spoznati na študijski ekskurziji pod vodstvom profesorja Tadeja Glažarja. Asakusabashi, majhna, a gosto pozidana četrt v srcu Tokia, med meščani uživa poseben sloves zaradi množice veleprodajnih tržnic in številnih delavnic. V teh skromnih, a skrbno urejenih prostorih se kljub tehnološkemu napredku ohranja izročilo tradicionalne obrti, ki ostaja globoko vtkano v kolektivno zavest mesta. Na prvi pogled ta del Tokia morda ne deluje turistično privlačen, a prav v tem tiči njegova posebnost, saj obiskovalcem ponuja iskren vpogled v vsakodnevni utrip metropole.

Ob prvem sestopu z nadzemne mestne železnice me je osupnila vrtoglava višina in zgoščenost stavb, nasprotno pa pod njimi umetelni pragovi delavnic in tržnic, ki prav brezsramno segajo vse do roba cestišča. Pod prepletenimi plastmi prometne infrastrukture in ob stavbah, ki v povprečju niso starejše od četrt stoletja, pozorno oko ujame nešteto drobnih detajlov, ki mehčajo sicer surovo podobo te zgoščene urbane morfologije.

Kljub svoji močni kompaktnosti mesto vselej ohranja človeško merilo. Ozki pločniki, posejani s stojnicami, gostinskim vrvežem in majhnimi trgovinami, ustvarjajo dinamičen prostor neprestanega gibanja. Ob njem zeleni otočki, senčne markize in razgibane fasade mehčajo enotnost betonske krajine. Promet pa se, čeprav na prvi pogled kaotičen, povsem prilagaja pešcem.

Če se za hip odmaknemo od sanjavosti in se vrnemo v pregovorno zeleno Slovenijo, zaznamovano s številnimi eno- in večstanovanjskimi objekti, ki se dvigajo nad ulicami, obdani z visokimi betonskimi ali kovinskimi ograjami ter oropani javnih vsebin, ki bi mehčale njihovo podobo, se neizogibno poraja vprašanje: kako lahko večmilijonska japonska mesta na trenutke delujejo prijazneje od številnih naših predmestij?

Čeprav japonsko urbanistično načrtovanje pogosto povezujemo s pristopom laissez-faire, pa podrobnejša analiza razkrije številne regulative. Navidezna kaotičnost velikih mest je pravzaprav posledica omejenega zazidljivega prostora in visoke koncentracije prebivalstva. S spodbujanjem inovativnih in včasih nenavadnih arhitekturnih rešitev se poskuša izkoristiti številna majhna in nepravilno oblikovana zemljišča, ki sooblikujejo značilno raznolikost sodobne japonske arhitekture.

Da bi država svojim prebivalcem in vlagateljem omogočila kar se da hitro in enostavno gradnjo, so prostorske regulative oblikovane širše in prilagodljivejše v primerjavi z našimi. Medtem ko je zahodni svet, zlasti čez Atlantik, po drugi svetovni vojni dosledno sledil CIAM-skim principom strogega ločevanja dejavnosti, se je na Japonskem uveljavil kumulativni sistem coniranja. Ta omogoča, da so manj intenzivne rabe zemljišč, kot so stanovanjska območja, dopustne tudi v predelih z bolj intenzivno rabo, denimo, poslovnih ali industrijskih.

V praksi to pomeni, da je gradnja stanovanj zaželena v skoraj vseh predpisanih območjih namenske rabe, pri čemer ostaja izjema le ekskluzivna cona težke industrije. Hkrati je v območjih, namenjenih nizki stanovanjski gradnji, dopustno načrtovati tudi manjše pisarne, obrtne delavnice ter druge poslovne in gostinske stavbe. Takšna prostorska fleksibilnost spodbuja intenzivno prepletanje dejavnosti, japonskim mestom pa zagotavlja, da kljub visokemu povpraševanju po nepremičninah ohranjajo razmeroma stabilne cene.

Mesto, ki raste organsko in se prilagaja potrebam svojih prebivalcev, ponuja razvojni model, vreden premisleka tudi za zahodna mesta. Medtem ko naša predmestja pogosto zaznamujejo monotone avenije in odtujene modernistične soseske, japonske ulice prikazujejo drugačno podobo. Pritličja tam niso le prehodi med notranjostjo in zunanjostjo, temveč prizorišča mnogoterih vsebinskih dražljajev, od družinske pekarne do tihega bara, od oblikovalskega studia do majhnega umetniškega ateljeja. To so mesta, v katerih mešanje dejavnosti ustvarja ne le funkcionalnost, temveč tudi prijetno toplino človeškega utripa.

Napisa: Aleš Gabrijelčič
Foto: Alex Knight/ Unsplash