Proti zgodnji seksualizaciji otrok preko izobraževalnega sistema

Dobili smo novo vlado in od nje veliko pričakujemo. Minister za šolstvo je v svoji predstavitvi napovedal, da se bo zavzemal za šolo brez ideologije. Pa se dobijo posamezni komentarji in se čudijo, o kakšni ideološkosti šole govori. Zato odstrimo eno (in ne edino) sivo polje ideologije, ki bolj ali manj prikrito vdira v šole.

Leta 2010 sta Regionalni urad Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo (WHO) in Nemški zvezni center za zdravstveno vzgojo (BZgA) objavila Standarde za spolno vzgojo v Evropi: Okvir za oblikovalce politik, izobraževalne in zdravstvene oblasti ter strokovnjake. Dokument je razdeljen na šest razvojnih obdobij, za vsako od njih so našteti minimalni standardi. Pa si jih nekaj poglejmo. V minimalnih standardih za vrtčevsko dobo je predvidena seznanitev z različnimi vrstami družin, vpeljevanje strokovnih izrazov za spolne organe, spodbujanje samozadovoljevanja ter raziskovanje lastnega in sovrstnikovega telesa. V obdobju 6–9 let naj bi otroci dobili prve informacije o kontracepciji, spolno prenosljivih boleznih ter o spolnem nasilju. Za obdobje 9–12 let pa je med drugim predvideno sprejemanje in spoštovanje raznolikosti v spolnosti ter spolni orientaciji. Iz minimalnih standardov za vsa osnovnošolska obdobja je zaznati – v duhu »politične korektnosti« – relativizacijo biološkega spola in naravnega razmnoževanja. Zaznati je tudi relativizacijo vrednote družine, zvestobe pa tudi vrednote spočetega življenja.

Z navedenimi primeri sem izpostavila tiste smernice, za katere menim, da prehitevajo razvojno fazo. Njihov neposredni učinek je, da otroci in mladi sprejmejo vse te obstoječe možnosti kot dejstva, kot enako dobre prakse. Vsa ta relativizacija pa v njih – kljub navidezni objektivnosti – povečuje zmedenost in jim ne pomaga oblikovati trdnega vrednostnega sistema. Posledično se ruši trdnost družine in ne nazadnje trdnost celotne družbe.

Zdravemu razumu starša, vzgojitelja ali učitelja, ki čuti otroško dušo malčka ali pa ranljivo zmedenost najstnika, se te smernice instinktivno upirajo. Starši ter mnogi vzgojitelji in učitelji namreč naravno čutimo to, kar potrjujejo tudi mnoga interdisciplinarna znanstvena spoznanja. Znanstveno dokazano dejstvo je, da kakršno koli prezgodnje izpostavljanje otroka seksualnim sporočilom, ki presegajo njegov kognitivni in čustveni razvoj, kvarno vpliva na razvoj otrokovih možganov. Poleg tega povzroča motnje pri oblikovanju identitete, slabi možnost samoregulacije nagonskega in čustvenega vedenja. Težave se pojavljajo tudi pri vzpostavljanju in ohranjanju trajnih odnosov. Med ogrožajoče dejavnike sodijo tako spolne zlorabe kakor tudi zgodnja seksualizacija – bodisi preko pornografskih vsebin ali preko izobraževalnega sistema. Hrvaška biologinja Josipa Nemet je na konferenci v Zagrebu z naslovom Boj za otroštvo upravičeno opozorila na vzporednice med zgodnjo seksualizacijo v vrtcu in pedofilskimi metodami, ki enako izzivajo otrokov sram in zmedenost.

Nasprotno pa je potrjeno, da se zdrava identiteta, samozavest, čustvena regulacija, moralno sklepanje, telesna bližina in sposobnost oblikovanja trdnih odnosov oblikujejo znotraj stabilnih družin, čeprav ni nobena popolna. Le duhovno zdrava družina je temelj zdrave družbe  in prihodnosti.

54. člen naše ustave pravi: Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Poleg tega pa imamo še 41. člen, ki se nanaša na svobodo vesti in svobodo izpovedovanja vere, in med drugim pravi sledeče: Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Upravičeno trdimo, da bi dosledno izvajanje zastavljenih smernic spolne vzgoje posegalo v starševske pravice in v pravice otrok. Država mora sicer zagotavljati izobraževanje, a pri tem nikakor ne sme prekoračiti svojih pristojnosti.

Dobro znano dejstvo je, da svet vodita denar in volja do moči. V ozadju vlečejo niti nadnacionalne organizacije, kot so WHO, UNICEF, OZN, International Planned Parenthood, Svet Evrope. Podprte so s finančnimi sredstvi Rockfellerjeve fundacije, Sorosove Fundacije za odprto družbo in podobno. Svoje prebujenske ideje o LGBTQ+ ideologiji in zgodnji seksualizaciji, tudi s prikritim ciljem zmanjšanja števila prebivalstva, širijo prek določenih nevladnih organizacij. Vsiljujejo pa jih tudi prek pravnih predpisov vladam držav, te pa svojim državljanom. Eden od možnih kanalov je tudi izobraževalni sistem.

Žal na svetovne centre moči ne moremo vplivati. Svojo integriteto pa lahko pokaže vsak odrasel posameznik – od ministra za izobraževanje ali profesorja na fakulteti, srednji ali osnovni šoli, do starša. Ne pustimo se zaslepiti, da so novi trendi napredni in jim moramo zato slediti. Ne bojmo se etiket »konzervativen, staromoden, ali celo sovražen«, saj se gre za naše otroke, naš narod, našo družbo, njihovo prihodnost. Kot starši se zavedajmo svojih pravic pri vzgoji, ki jih ščiti naša ustava. Bodimo pozorni na učne vsebine naših predšolskih in šolskih otrok in po potrebi ukrepajmo ter se odkrito pogovorimo z učiteljem/učiteljico ali vodstvom šole. Kot učitelji in vzgojitelji pa se zavedajmo, da smo s svojo avtonomijo odločilni varuhi otroštva ter zdravega razuma. Trezno presejmo sodobno literaturo, ki se znajde med priporočenim domačim branjem. In če zaznamo kvarne prikrite elemente pri določenem projektu, h kateremu je naša ustanova pristopila, se ne omahujmo od njih distancirati oziroma od projekta odstopiti. Bodimo še naprej branik pred norim svetovnim eksperimentom. Ne tiščimo glave v pesek. Ne pustimo, da nas počasi kuhajo kot žabe, da se ne bomo nekega dne zbudili v družbi brez moralnega kompasa, kjer se bomo počutili ogrožene in odtujene.

Klara Levstek, članica Društva katoliških pedagogov Slovenije

The post Proti zgodnji seksualizaciji otrok preko izobraževalnega sistema appeared first on Slovenski šolar.